Category Archives: Enja

Samopodoba (3. del)

Ker so trenutki, ko se počutim nesamozavestno vse pogostejši tudi zadnje čase, sem se odločila nadaljevati prispevek o samopodobi ter samozavesti. Prepričana sem, da nisem edina in upam, da vam bo na kakršenkoli način koristilo. 

Ko sem žalostna se najraje odpravim na sprehod nekam v naravo in malo premislim vse skupaj. Na enemu izmed sprehodov sem sestavila seznam in se odločila, da ga vsak dan preberem, saj so tukaj zbrane vse najpomembnejše stvari, na katere se moram spomniti vsak dan:

  • Postajam boljša oseba.
  • Vsak dan je srečen dan.
  • Srečna sem.
  • Sama sem odgovorna za svojo srečo.
  • Trdna in močna sem.
  • Besede drugih ljudi se sama odločim sprejeti ali pozabiti.
  • Odpuščam.
  • Ne držim zamer.
  • Imam čisto dušo in vest.
  • Držim obljube.
  • Učim se.
  • Verjamem vase.
  • Ne reagiram burno.
  • Govorim premišljeno.
  • Znam odgnati jezo.
  • Ne krivim nikogar.
  • Spoštujem sebe in ljudi v moji okolici.
  • Imam postavljene cilje.
  • Cenim stvari, ki jih imam.
  • Pametna in inteligentna sem.
  • Resno se primem dela.
  • Veselim se novih izzivov.
  • Denarja imam dovolj.
  • Odrasla in resna oseba sem.
  • Vse je v redu, četudi ne izgleda tako na prvi pogled.
  • Živim zdravo.
  • Uživam v vsem, kar mi nudi življenje.
  • Odločna in vztrajna sem.
  • Imam ljudi, ki me imajo radi in mi stojijo ob strani.
  • Pridna sem.
  • Nič mi ni težko.
  • Vsak dan si vzamem čas zase.

Še ena zelo pomembna stvar, na katero se moram večkrat spomniti je, da mi ljudje, ki mi podajo kakšen nasvet (čeprav mi ta ni ravno všeč ali pa se ne strinjam z njimi), ne želijo čisto nič hudega, kvečjemu mi želijo pomagati. Dober primer tega je, kako so mi nekateri skušali dopovedati in me prepričati, da nimam nobenega razloga, da bi se bala rib v morju in da zaradi tega ne bi plavala. Včasih sem morala dolgo časa poslušati njihovo pametovanje in to mi je šlo zares na živce, ko pa sem nekega dne začela razmišljati o tem. Ugotovila sem, da tisti ljudje, ki me želijo prepričati, da mi ne bo nič hudega, če bom plavala z ribami, ne bi čisto nič pridobili s tem, če bi plavala. Pravzaprav le jaz ne bi bila prikrajšana za nekaj zabavnega. Tako sem ugotovila, da nasveti drugih ljudi niso pametovanje ali kar koli slabega proti meni, kvečjemu samo nasprotno. Tega se poskušam spomniti vedno, ko mi želi nekdo nekaj objasniti pa čeprav se ravno ne strinjam z njihovim mnenjem in se rajši trmam. Ko malce razmislim o stvari, spoznam, da so verjetno imeli prav ali pa dam njihovemu mnenju vsaj priložnost in ga ne zavrnem takoj.

Nedolgo nazaj sem ugotovila kaj pravzaprav pomeni, da se imaš rad. To, da se moram imeti rada, sem slišala že vsaj tisočkrat, vendar sem prej to dojela bolj površinsko. Sicer sem vedela, da se imaš rad tako, da lepo poskrbiš zase in za svoje telo, nisem pa vrtala nič globlje. Poskrbim pa zase torej tako, da se umijem, lepo uredim, jem zdravo hrano, se ukvarjam s športom in poskušam biti čim bolj pozitivna. Mislim, da se večina tega zaveda, vendar to ni tisto pravo bistvo. Šele zadnjič se mi je posvetilo, kje je pravzaprav bistvo tega. Pomembno je, da vse zgoraj naštete stvari delamo s srcem, ljubeznijo in resnično željo. Ko se na primer umijemo, negujemo in si skuhamo, bi morali imeti v mislih, da to počnemo zase, da se bomo dobro počutili ter bili zdravi, ne bi smeli na take stvari gledati kot da so obveznost. Če določen opravek jemljemo kot obveznost, ga delamo z večjim odporom in manj ljubezni, kot bi sicer morali. Dober primer je to, da za naš zunanji izgled poskrbimo sami in se očedimo, od svojih jeter pa pričakujemo, da bodo normalno delovala in se zanašamo nanje, pravzaprav na celotno svoje telo. Da bo naše telo zdravo, lahko dosežemo edino tako, da se imamo zares radi in zavestno skrbimo zanj. Ker na koncu koncev smo le sami odgovorni zase in živimo samo svoje življenje.

Za vsako stvar si vzamem dovolj časa, še posebej pa zjutraj, ker nikakor nisem jutranja oseba. Dan začnem z dobro voljo in časom zase, zato obvezno vsaj prve pol ure v dnevu namenim sebi. Ker dneva ne morem začeti brez dobre kave, najprej spijem kavo in pojem dober zajtrk na balkonu, kjer me ogreje sonček in šele potem se soočim z vsakodnevnimi opravki ter delom. Če dan začnem s stvarmi, ki me osrečujejo in zaradi katerih se že zjutraj počutim dobro, sem posledično cel dan boljše volje in naporne stvari se več ne zdijo tako naporne.

Še nekaj, kar mi pomaga je, če si napišem seznam stvari, ki jih moram opraviti. Tako je bolj verjetno, da bom tisto stvar zares opravila v dosti krajšem času, poleg tega pa čutim veliko zadovoljstvo, ko lahko naredim kljukico na seznamu, da je stvar že opravljena. 

Dobro počutje, sreča in samozavest so stvari, ki so med seboj tesno povezane in gradijo našo samopodobo. Res je. da je bistvo očem nevidno, torej so prav malenkosti tiste, ki so pomembne in z njimi lahko začnemo boljše življenje. 

Zavedati se moramo, da vse kar počnemo, počnemo samo zase. Ker imamo na koncu koncev samo samega sebe. Vsako dejanje je le za naše dobro in nihče drug nam ne more prinesti takšne sreče, kot si jo lahko sami. Vsak je odgovoren zase, zato je nesmiselno izgubljati dragocen čas za kaj drugega kot dobro voljo.  

Woody Notes – lesen nakit

Hvaležnost in majhne pozornosti nas naredijo človeka in nas hkrati napolnijo s čisto srečo, zato je prav, da znamo svojo hvaležnost, ki jo čutimo do drugih, tudi povedati in pokazati. 

Nedolgo nazaj, so mamičino veliko srce, dobrota in prijaznost polepšali dan in narisali nasmeh na obraz njene prijateljice Mine. Čez nekaj dni pa je mamico že čakal na pošti paket, poslan iz Mininega naslova. Ko je odprla paket, je videla prav prikupno in unikatno darilce. Bili so par uhanov in verižica, izdelani iz lesa, poleg pa je bilo sporočilce namenjeno mami. Ob pogledu na darilce, je mami takoj vedela, da bom bila tudi jaz naravnost navdušena nad lesenim nakitom, zato mi ga je pokazala in dovolila, da ga lahko nosim tudi jaz. Ko sem videla lesene uhane in ogrlico, sem se takoj zaljubila vanje. Zelo mi je bil všeč vzorec in način izdelave, saj se nakit praktično poda k vsakemu stilu in je primeren za različne priložnosti. Še posebej navdušena pa sem bila nad tem, da je bil nakit izdelan iz lesa, saj je ta človeku najbližji material. Kljub temu so bili rezi čisti in natančni, lahko se je videlo, da je bil v izdelavo vložen trud in veliko ljubezni do narave. Poleg tega, da je nakit kvalitetno narejen, je tudi slovenskega porekla. Najbolj všeč pa mi je bila ideja, da je nakit izdelan iz lesa, naravnega materiala, kar sporoča, da jim je mar za okolje in ohranjanje narave ter spodbujanje uporabe naravnih materialov, za kar se tudi jaz zavzemam in mi to veliko pomeni. Bila sem vesela, da je več ljudi takih, ki mislijo na naravo in želijo biti v sožitju z njo, ne pa ji prizadevati škodo. Lesen nakit je tudi kot nalašč za ljudi z alergijami, katere prinaša prav nakit, izdelan iz umetnih materialov.

Po prejemu nakita sem malo pobrskala po internetu ter našla njihovo spletno trgovino , kjer sem si lahko ogledala še ostale izdelke, ki jih imajo v ponudbi. Videla sem lesene metuljčke za moške, katere že poznam in se mi zdijo zdelo prikupni in hkrati elegantni, za lesen nakit (ki bi mi bil resnično lep in všeč) pa še nisem slišala, zato sem bila zares navdušena, ko sem videla njihovo ponudbo. Od nakita so na izbiro viseči ali manjši uhani, ogrlice in prstani z unikatnimi in izvirnimi motivi. Nakit je izdelan iz lepljenega lesa ameriškega oreha, vzorec je lasersko rezan, ročno brušen in oljen z naravnim organskim oljem, kovina pa ne vsebuje niklja. Poleg tega je izdelek, če ga naročite, zapakiran v škatlici iz 100% recikliranega papirja. Poleg nakita pa sem na njihovi spletni strani našla tudi prikupne beležke z lesenimi platnicami, na katerih so različni vzorci. 

                      

Naravi prijazen nakit me je čisto navdušil in z veseljem ga bom nosila 😀 Z vsem srcem pa ga priporočam tudi vam <3 Izdelke Woody Notes lahko najdete tukaj ali pa na njihovi Facebook strani

Samopodoba (2. del)

Kako naj se imam rada, če pa je na meni toliko svari, ki mi niso všeč?

Rada se imam – lažje rečeno kot storjeno. Toliko je pomanjkljivosti na meni, ki mi niso všeč, ki bi jih rada spremenila, ampak žal ne morem. Kako naj jih imam rada, če pa sem zaradi njih nesrečna?

Najtežje je vzljubiti nekaj, česar ne maramo, logično. Odgovor na to je sprejemanje. Samega sebe moraš sprejeti takšnega kot si in predvsem je pomembno to, da v vsaki napaki vidiš prednost. To ne bi smel biti takšen problem, glede na to, da tudi mi svoje prijatelje, kljub njihovim napakam, sprejmemo takšne kot so. Vendar je, saj smo do sebe vedno veliko bolj kritični in tudi vidimo stvari v drugačni luči, kakor v resnici je. Sprejemanje sebe je meni nekaj najtežjega in tega še vedno ne znam najbolje, ampak se trudim, da tudi to osvojim. Porajajo se mi takšna in podobna vprašanja, kot je to: ”Le kako naj imam rada svoj nos, če je velik in mi enostavno ni všeč?” Sprijaznila sem se, da tak pač je in ga sprejela v vsej svoji veličini. Namesto tega, da bi se obremenjevala s tem kako velik je, sem na sebi rajši poiskala tiste lastnosti, ki so mi všeč in na katere sem ponosna. Na koncu koncev res ni vredno, da bi vsak dan svoj čas namenila skrbi kako velik je moj nos in bila zamorjena zaradi malenkosti, katero tisti, ki me imajo resnično radi, sploh ne vidijo.

Samopodoba in samozavest sta tesno povezani, zato sem se odločila, da ju bom začela graditi. Razmislila sem o vseh stvareh, ki mi karakterno, vizualno in v mojem življenju niso všeč ter jih zapisala. Naredila sem si nekakšen miselni vzorec, kjer sem si napisala kaj želim spremeniti in nato še kako bom to dosegla.

 

Naslednja stvar, ki sem jo naredila, so bile ”stopničke samozavesti”. Sliši se res smešno, vendar sem si res narisala stopničke in na vsako napisala nekaj, kar gradi mojo samozavest in ob čemer se počutim dobro, rastem. Stvari, ki sem jih napisala so: nega svojega telesa, telovadba, joga, branje, znanje in učenje, hvaležnost, odpuščanje in pozitivne misli. Lahko bi dodala še veliko stvari, vendar se mi te zdijo ene izmed temeljnih. Odločila sem se, da bom vse od napisanega uresničila vsak dan in začela opazovati ali se bo tudi moje počutje izboljšalo.

Pomembno je tudi, da se večkrat pohvalimo, da se vzpodbujamo, opomnimo, da nekaj zmoremo in da bomo preživeli tudi to obdobje, pa naj bo še tako hudo. Ko mi je težko pomislim, da zmoremo premagati tudi to preizkušnjo, ki mi jo je prineslo življenje in zberem vse moči ter pogumno zakorakam naprej. Moramo pa biti tudi hvaležni za vse, za še tako majhne malenkosti, kajti tudi hvaležnost nam prinese prijetne občutke.

Zapisala sem tudi nekaj trditev, ki jih čim večkrat preberem, še posebej pa takrat, ko se počutim slabo in sem brez kančka samozavesti:

  • Zelo se cenim.
  • Lahko svoje mnenje.
  • Brezpogojno se ljubim.
  • Vredna sem uspeha.
  • Zaslužim si biti srečna.
  • Ljubim vsak del svojega telesa.
  • Cenim se in se resnično sprejemam.
  • Zaupam si.
  • Znam postavljati meje.
  • Sem odgovorna.
  • Lepa sem.
  • Uživam svoje življenje.
  • Moje telo je lepo in zdravo.
  • Dobro se je spreminjati.
  • Zaslužim si obilje.
  • Vredna sem ljubezni.
  • Rada imam svoje bližnje in oni imajo radi mene.
  • Pripada mi čas zase in imam ga dovolj.
  • Življenje je radost.
  • Uživam v svojem delu.
  • Zaslužim si, da imam toliko denarja, kot ga potrebujem.

Svojo ljubezen sem radodarno razdajala drugim, medtem ko sem nase čisto pozabila. Sedaj, ko se zavedam, kako pomembno je, da se imam rada, sem na prvem mestu jaz, namenim si največ ljubezni in pozornosti. S tem sem še bolj polna pozitivne energije in ljubezni, ki jo lahko dam tudi drugim. 🙂

Samopodoba (1. del)

“And if I asked you to name all the things that you love, how long would it take for you to name yourself?”

Ob tem verzu sem se ustavila in nekaj trenutkov razmišljala o napisanem. Nekaj čisto preprostih besed, ki pa imajo globok pomen in lahko sežejo do srca.

Moj odgovor je bil: Ne vem. Verjetno se sploh ne bi spomnila nase…

Ko sem se tega zavedla, se mi je to zdelo prav res zelo žalostno. Da ne bi niti pomislila, da imam rada sebe. Zamislila sem se in začutila, da je čas, da na prvo mesto postavim sebe. Da se začnem spoštovati in imeti rada ter tako tudi ravnati s seboj.

Na moji polici ob postelji stoji knjiga, ki sem ji pred kratkim prebrala in je v meni zanetila iskrico po želji, da bi napisala nekaj na temo samozavesti. Knjigi je naslov Moja samopodoba je moja odločitev, napisala pa jo je Saša Einsiedler, katero sem imela priložnost spoznati tudi v živo in poslušati njeno krajše predavanje v restavraciji Oštarija (več o tem lahko preberete tukaj). Že takrat mi je bila Saša všeč in videla sem, da je izjemna oseba, zato sem imela sem občutek, da mi bo tudi njena knjiga všeč. In res mi je bila, predvsem zato, ker je lepo, enostavno in razumljivo napisano nekaj zelo pomembnega, nekaj česar bi se vsak moral zavedati, svoje vrednosti in pomembnosti. Knjiga mi je dala misliti in me vzpodbudila k določenim spremembam. Sicer sem nekatere prebrane stvari vedela že prej, ampak sem mnenja, da je vedno koristno večkrat prebrati isto stvar, saj te ponovno spomni na nekaj kar je mogoče že pozabljeno ali pa te še bolj vzpodbudi k delu.

Ljubezen je eno izmed najbolj čudovitih čustev, ki jih lahko občutimo, saj je imeti nekoga rad, oziroma biti ljubljen občutek, ki nas najbolj osreči. A velikokrat storimo napako in svojo ljubezen razdajamo napačnim ljudem. Prva oseba, ki bi morala biti deležna največ moje ljubezni, sem JAZ. Nikoli se nisem zavedala kako zelo pomembno je, da se imam rada in se spoštujem, v bistvu nekaj let nazaj še pomislila nisem, da bi to lahko igralo tako pomembno vlogo v življenju. Sicer sem se sprejela takšno kot sem in bila v večji meri zadovoljna s sabo, a to je nekaj čisto drugega, kakor ljubiti sebe. Nekako se mi je zdelo logično, da me imajo radi drugi ljudje, moja družina in prijatelji. A z odraščanjem in premagovanjem težav, ki mi jih je prineslo življenje na pot, so se mi oči počasi odpirale in videla sem, da sem se glede mnogih stvari motila ter začela spoznavati, katere stvari so tiste, ki so zares pomembne in tiste, ki so čisto brezpomenske.

Življenje je polno vzponov in padcev, vrstijo se boljša in slabša obdobja, ki pa vsakokrat minejo in tako se vse skupaj dejansko ciklično ponavlja. Pridejo trenutki, ko se dobro počutimo, ko se nam dogajajo lepe stvari in smo preprosto srečni. Pridejo pa tudi trenutki obupa in nesmisla, ko imamo občutek, da ne zmoremo in ne vidimo več smisla. Slednjih je bilo v mojem življenju v določenih časih več in zazdelo se mi je, da sem skoraj že pozabila kako je biti srečen.

Nedolgo nazaj so prišli dnevi, te pa so se vlekli v tedne, ko sem v sebi čutila neko praznino, ko so se slabe stvari vrstile ena za drugo in jim ni bilo konca. Pobrale so mi čisto vso energijo in voljo, ki sem jo še imela. Porajala so se mi različna vprašanja, na katere nisem vedela odgovora, a sem si z njimi še vedno belila glavo in zaradi tega postala le še bolj žalostna. Bilo je tako slabo, da sem bila čisto potrta in brez moči za karkoli. Kot, da mi ni bilo že dovolj vseh ostalih problemov, so se vsak dan kopičile še malenkosti, ki so mi uničile še tako lep dan. Začela sem se spraševati ali sploh še obstaja kakšna rešitev, saj sem bila čisto obupana zaradi matematike, ki sem ji morala pisati pozitivno, drugače bi imela popravni izpit, vse bolj se je bližala matura in tudi vpis na faks, kar je bila zame zelo velika stvar, saj sem vedela, da močno vpliva na mojo prihodnost. Povrh vsega pa me je pretresla še nenadna smrt babice.

Prišlo je že do te točke, ko sem se ustavila in malo zamislila nad vsem skupaj. Moja trma je vsekakor pripomogla k temu, da sem se odločila, da tako več ne gre naprej. Odločila sem se, da se bom lepo počasi lotila sprememb, ki mi bodo prinesle življenje kakršnega si želim. Kar na enkrat sem morala biti odrasla in stvari pošteno vzeti v roke.

Še pred nekaj leti sem lahko ure in ure porabila za razmišljanje, pa nisem našla nobenega konkretnega odgovora, ki bi lahko rešil moje težave, kvečjemu sem se le še bolj smilila sama sebi. Z leti pa čutim, da počasi postajam zrelejša ter pametnejša osebe in delčki so se začeli med seboj sestavljati, tako da pred sabo začenjam videti jasne odgovore na svoja vprašanja. Res je, da nas izkušnje bogatijo ter z njimi osebnostno rastemo in tako sem spoznala, da sem za tiste trenutke, ko v sebi čutim, da nekaj ni prav, kriva sama. Naučila sem se, da sem jaz tista, ki odločam kako se bom počutila in da noben dejavnik ne bi smel vplivati na mojo srečo. Sama se lahko vsako jutro, ko se zbudim, odločim, da bo danes srečen dan. Z nasmeškom in svojo najljubšo glasbo vstanem iz postelje in si že jutro naredim lepo. Tudi vsa ostala pozitivna čustva, sreča, energija, dobra volja in veselje izhajajo iz nas, in samo mi smo tisti, ki imamo moč to nadzorovati. Zakaj si torej ne bi sami naredili dan lep in ne bi pustili, da nam kdorkoli to vzame??

Skozi leta poniževanja, žaljenja in občutka ničvrednosti, ki so mi ga dajali drugi (moja okolica), zaradi moje drugačnosti, sem se naučila nekaj zelo pomembnega: le kdo drug me bo imel rad/spoštoval/cenil, če ne bom sama sebe?! Prav tako velja to tudi za samozavest, vzpodbudo in motivacijo, zagovarjanje svojega mnenja… Pri vseh stvareh vsak sam igra glavno vlogo, saj lahko le sami dosežemo, kar si zadamo. Imamo moč krojiti svoje življenje, česar se včasih sploh ne zavedamo.

Ko sem na koncu vsega mučnega razmišljanja potegnila črto, sem ugotovila, da tisto ogromno praznino v meni povzroča pomanjkanje ljubezni do same sebe, da se premalo spoštujem in cenim ter da premalo časa namenim sebi. Čeprav je spisek mojih dobrih lastnosti neskončen, se tega ne zavedam najbolje in v ospredju vidim le svoje napake, kakor je pri večini ljudeh. Sebe vidimo v mnogo slabši luči, kar pomeni, da je tudi naše samospoštovanje nižje, posledično smo slabe volje, zamorjeni, neproduktivni in mnogo lepih dni, ki se ne bodo nikoli vrnili, je stran vrženih.

Zelo zelo je pomembno, da se imamo radi in smo zadovoljni sami s sabo, saj bomo tako ves čas pozitivno usmerjeni, s tem pa bo naš vsakdan lepši, počutili se bomo bolje, bili bomo boljša oseba, oddajali bomo pozitivno energijo ter tako se bodo posledično tudi ljudje v naši družbi počutili bolje. Žal to ni tako enostavno in pot je težka, da pa se jo zlahka premagati, če imamo v sebi dovolj volje za spremembo.

Odločila sem se, da je čas, da nekaj spremenim. Moje mnenje je, da imajo verzi moč, da na najbolj eleganten način prikažejo močna sporočila, ki se nas globoko dotaknejo. Po prebranem se lahko za trenutek ustavim in zares občutim moč besed. Nenazadnje nas takšni verzi vzpodbujajo k življenju, pomagajo v težkih trenutkih in pomagajo tudi postati boljša oseba. Zato sem se odločila, da za začetek zberem nekaj verzov: 

  • You are the only person who will ever experience your life. From the beginning to the end of time. Only you. So, you have a duty to yourself and to the universe to feel that one unique experience as truly, as deeeply, as fully as possible.
  • When you know the power of manifestation and speaking into existence, you move differently. You place energy in what you can control.
  • Don’t overthink or force anything; let everyting flow and cultivate organically.
  • We are not given good or bad life. We are given a life. It’s up to us to make it good or bad.
  • I’ve grown and I’m still growing. I’m more myself every day. I can’t wait to meet myself tomorrow, next week, next month, next year. I can’t wait to se how I transformed, what I’ve become.
  • Protect your inner child. Protect your mind. Protect your heart. Protect your energy, always. Protect your peace.
  • Nobody is entitled to your time, space or body.
  • Everything you are searching for will be revealed to you. Everything you are after will come. Everything you wish to be, you already are.
  • Vse se zgodi z razlogom.
  • Nič ni nemogoče.
  • Vedno, ampak res vedno, obstaja rešitev.
  • Vsak dan je nova priložnost.
  • Moje življenje je v mojih rokah.
  • They may not have loved you, but they did change you. They taught you. They grew you.
  • Wait it out, be patient; all great things take time.
  • Made a promise to myself to base every decision on my happiness.
  • No matter how good or bad you think life is, wake up each day and be thankful for life. Someone somewhere else is fighting to survive.
  • Sometimes it’s ok for the future to be uncertain.
  • Never stop working on yourself.
  • You don’t have to be pretty like her. You can be pretty like you.
  • If you’re surrounded by haters and loosers, you haven’t worked enough to build your inner circle appropriately. That’s YOUR failure, not theirs. Vultures circle around those that are dying, not those who are thriving.
  • All you can do is learn your lesson. There’s no point in wishing you had it differently. The past is the past.
  • You have a million dollars in your brain. You just have to figure out how to get it out.
  • If you can stay positive in a negative situation, you win.
  • You are more important than you realize. Your love can generate more love. Your ideas can create a movement. You can change the world.
  • If you don’t go after what you want, you will never have it.
  • If you do not ask, the answer will always be no.
  • If you do not step forward, you will remain in the same place.
  • You don’t gain anything from stressing. Remember that. Keep your mind off things that don’t help you. Overthinking causes unhappiness.
  • Every second ia a chance to turn your life around. 
  • Sometimes you have to stop thinking so much and go where your heart takes you. 

In moja najljubša: ”Happines starts with you. Not with your relationships, not with your job, not with your money, not with your circumstances, but with you!”

Takšne besede me spet napolnijo z energijo in mi dajo nekakšno upanje ter motivacijo, da naredim korak naprej in ne odneham.

 

 

Potovanje po Črni gori in Albaniji (2. del)

Po treh dneh bivanja v mestu Ksamil, sva se s Tomažem že dopoldne odpravila naprej na pot. Odločila sva se, da bova tokrat pot nadaljevala bolj v notranjosti države, saj sva se do zdaj večino časa vozila ob morju. Spet sva preživela cel dan v avtomobilu in imela sem ga že vrh glave. Nisem se mogla udobno namestiti in vroče mi je bilo. Bila sem tudi kar malo izčrpana, saj takega tempa nisem navajena na počitnicah, na srečo pa sva imela nekaj postankov, kjer sva si ogledala zgodovinske znamenitosti Albanije. Najini prvi postanek je bil v mestu Gjirokastër. Tam sva se ustavila, da bi si ogledala grad, ki leži na vzpetini, v njem pa so razstavljeni nekateri predmeti iz časa vojne. Do gradu sva se povzpela kar peš, po tlakovani cesti. Med vzponom sva hodila po ozkih ulicah, stavbe pa so se držale druga druge. Na cesto so gledale mnoge majhne trgovine s spominki in nekaj lokalov ter pekarn. Bilo je živahno in poln ljudi, kar je vsemu skupaj dajalo prav poseben čar. Na vrhu je bil izjemen pogled na majhno mestece. Skoraj vse je bilo kamnito, tudi hiše. Bil je res veličasten pogled. Ko sva se sprehodila po gradu in si vse ogledala, sva se ustavila na kavici in nekaj na hitro pojedla, saj naju je že lovil čas. 

Še nekaj ur sva preživela v avtu in spoznala, da sva se glede časa malo uštela. Na zemljevidu je vse skupaj izgledalo veliko bližje, a v resnici se nisva kaj veliko premaknila. Zato sva se odločila, da najdeva hotel, kjer bova prenočila in naslednji dan nadaljevala. Na spletu sva našla majhen in prijeten hotel v bližini jezera Komani, saj sva si jezero želela videti tudi od blizu. Padel je že mrak, vozila pa sva se po cesti, kateri jaz sploh ne bi rekla, da je cesta. Bila sem lačna, žejna in predvsem utrujena, zato sem komaj čakala, da se lahko umijem in grem v posteljo. Kar nekaj časa sva se že vozila in iskala hotel, ko se je Tomažu zazdelo, da je videl tablo z napisom, da oddajajo sobe. Ustavila sva se in Tomaž mi je naročil, naj počakam v avtu, on pa bo odšel vprašati za prenočišče. Tistih nekaj minut, ki sem jih sama preživela v avtu, v popolni temi, so bile najdaljše minute tega potovanja. Ko se je Tomaž vrnil, je zraven prišel še nekdo. Olajšana sem stopila iz avta in Tomaž mi je rekel, da tukaj ni hotela, ampak živi družina, ki je bila tako prijazna, da nas je sprejela v svoj dom in nama ponudila, da prespiva pri njih. Ob tej novici sem bila malce šokirana, vendar olajšana, da noč ne bom preživela v avtu. Vzela sem svoje stvari in odpravili smo se do njihove hiše po ozki potki. 

Tomaž se je takoj odpravil v posteljo, jaz pa sem se odločila, da bom še nekaj časa preživela zunaj z družino, saj sem videla, da so zelo prijetni ljudje. Najbolj sem bila vesela, ko sem videla, da imam tudi družbo svojih let. Deklica je bila stara 16 let, njen mlajši brat pa okoli 13 let. Družino so sestavljali še njun mlajši bratec, mama, teta, stric, babica in oče, ki pa je bil trenutno v službi. Bili so zelo prijazni do mene in mi takoj ponudili pijačo. Usedli smo se na balkon in se začeli pogovarjati. Sporazumevali smo se v angleščini in s pomočjo google prevajalnika. Angleško je znala le punca, ki je bila malo mlajša od mene, zato so ji ostali rekli kaj naj me vpraša, jaz se sem odgovorila in ona jim je moj odgovor prevedla. Spraševali so me različne stvari, večinoma o tem, kakšno je življenje v Sloveniji in kakšne so naše navade. Pripadnice nežnejšega spola so bile očarane nad mojimi trepalnicami, lasmi in nalakiranimi nohti. Spraševale so me, koliko stane frizer v Sloveniji in ko sem povedala ceno, so se samo prijele za glava in široko pogledale. Vprašali so me tudi ali že imam fanta, ob čemer sem se lahko le nasmejala. 😀 Ure so hitro minevale in vsi ostali so se že odpravili spat, na balkonu pa smo ostali le že jaz, dekle, njen brat in njuna teta. Na vrsto z vprašanji sem prišla tudi jaz in želela sem vedeti cel kup stvari. Njuna teta je bila noseča, pričakovala pa je deklico. Izvedela sem, da je v njihovi navadi, da se dekleta že zelo mlada poročijo, že približno toliko stare kot sem jaz. Ko pa je dekle staro čez dvajset let, težko najde moža, ker je že ”prestara”. Nad tem sem bila kar šokirana, ker si nikakor nisem mogla predstavljati kako bi bilo, če bi se morala že zdaj poročiti in biti mama. Naučili so me še nekaj albanskih besed in se mi smejali, ko sem se trudila pravilno izgovarjati, a na koncu sem se le naučila kako se reče ”lahko noč”. 😀 Zaklepetali smo se pozno v noč in kar naenkrat je bila ura že ena zjutraj, zato smo se odpravili spat. Nikoli v življenju si nisem predstavljala, da bom kdaj doživela kaj takega. Bila sem zelo presenečena nad njihovo prijaznostjo in nad tem, kako lepo so nas sprejeli v svoj dom, pa čeprav sva bila tujca. Pogovor z njimi mi je dal misliti in bila sem srečna, da imam vse to, kar imam. Njihova družina ni bila ravno premožna, v službo pa je hodil samo oče. S to izkušnjo sem lahko čisto od blizu videla in začutila na svoji koži kako pravzaprav poteka življenje v Albaniji, zato je bil to meni osebno najlepši del potovanja. 

Naslednje jutro, ko sva se s Tomažem zbudila, naju je na mizi čakala cela pojedina. Vso to hrano so pripravili samo za naju, saj ni jedel nihče od njih in ob tem sem se počutila neprijetno. Želela sem si, da si vsi skupaj zajtrkovali. Ko sva s Tomažem povedala, da bova najino pot nadaljevala do jezera Komani, je njihov oče povedal, da on tam dela in da gre lahko z nama. Vprašala sem še dekle in njeno teto ali bi se nama pridružile in z nasmeškom sta odgovorili pritrdilno. Sledeči dogodki mi niso bili ravno jasni, saj so se vsi trije lepo uredili, teta pa je celo oblekla obleko, visoke petke in se našminkala. Zaradi tega sem pričakovala, da bomo prišli v večje mesto, polno ljudi. Usedli smo se v avto in po dobri uri vožnje prišli do mesta Komani. Ob pogledu nanj sploh nisem imela občutka, da smo prišli v mesto, ker je bilo tako majhno in nerazvito. Bolj ti temu rekla, da je naselje. Njihov oče je meni in Tomažu cel ponosen pokazal njegovo delovno mesto, to je bila hidroelektrarna. Najprej smo se ustavili v enemu izmed dveh lokalov v mestu in spili kavo, potem pa smo se odpravili do jezera. Jezero Komani je bilo res čudovito in mogočno, po njem pa poleg ladij pluje tudi trajekt. Mislim, da sta bili dekle in njena teta prvič na jezeru, saj je bilo v njunih očeh videti navdušenje in tudi strah pred tako mogočnim jezerom. Teta je, kljub temu da je imela obute visoke petke, stopila v jezero in na obrazu se ji je narisal širok nasmešek. Še nekaj časa smo občudovali jezero, potem pa smo se odpravili nazaj, ker naju je s Tomažem čakala vožnja do Črne gore. 

Kar takoj sva se odpravila na pot in imela le krajši postanek, da sva nekaj pojedla, ker sva čim prej želela priti v Črno goro. Med potjo sem lahko zopet spremljala spreminjanje okolice in mest. Nisem mogla verjeti koliko različnih stvari sem videla in doživela v tako kratkem času in na tako majhnem območju. Končno sva prišla do mesta Herceg Novi, kjer sva bivala v prečudoviti vili. Lastnica je bila zelo prijazna in naju je lepo sprejela ter nama povedala nekaj o sebi in o mestu. Apartma, ki je bil dodeljen nama s Tomažem je bil velik, prostoren in lepo opremljen, zraven pa je bil balkon in na spodnji terasi tudi bazen. Sedaj je sledilo nekaj dni dejanskih počitnic, saj so bili to zadnji dnevi potovanja. Večino časa sem poležavala ob bazenu, eno popoldne pa sem porabila za sprehod in raziskovanje mesta. Sprehodila sem se po starem delu mesta in se ustavila v lokalu na kavi in sladoledu. Opazovala sem mimoidoče ljudi in uživala v miru. Tudi s Tomažem sva se en večer odpravila na sprehod ob morju in po mestu. Skupaj sva preživela 11 dni, kar je bilo največ do zdaj in v tem času sva se resnično zbližala in stkala prijeten odnos med nama. To so bile ene izmed najlepših počitnic, kjer sem doživela veliko novega in spoznala veliko prijetnih ljudi.

Ker posladek sledi na koncu, sem predzadnji dan potovanja lahko preživela z mojo najboljšo prijateljico Špelo. Ona je bila ravno tisti čas na maturantskem izletu v Budvi in zdelo se nama je zabavno, da bi se lahko takrat videli. Svojo željo sem povedala Tomažu in strinjal se je, da odideva do Budve. Bila sem v pričakovanju, da končno vidim svojo Špelo in še z njo preživim nekaj časa. Najprej smo šli vsi trije na kavo, da sta se Tomaž in Špela spoznala, potem pa mi je Tomaž dovolil, da v Budvi ostanem do osme ure zvečer. Ker poznam tudi nekaj Špelinih sošolcev, smo se skupaj najprej zabavali na plaži in zaplesali, potem pa sem z njimi odšla v njihov hotel. Teh pet ur je prehitro minilo, ampak sem bila vseeno hvaležna, da sem sploh imela možnost, da jo vidim. Lepši zaključek 11-dnevnega potovanja si ne bi mogla želeti.

Zelo sem vesela in hvaležna za to izkušnjo, hkrati pa tudi odločena, da se čim večkrat odpravim na potovanje. Po mojem mnenju te potovanja izpopolnjujejo in zaradi njih osebnostno rasteš, ker spoznaš toliko različnih ljudi, kultur, običajev in način življenja drugod po svetu. Uživaš lahko v vsakem trenutku in si hvaležen za to kar imaš doma. Naučiš se, da ni nujno pravilno le to, na kar smo navajeni, ampak da obstaja veliko drugih, popolnoma drugačnih načinov, ki nam določeni stvari lahko tudi olajšajo. Zato se naučimo sprejemati in spoštovati tudi drugačnost. Sicer pa je težko takšne stvari opisati z besedami, ker jih lahko razumeš šele takrat, ko to doživiš na svoji koži! ?

Potovanje po Črni gori in Albaniji (1. del)

V soboto zjutraj, 20. avgusta, sem se morala vstati že zelo zgodaj zjutraj, saj me je tisti dan čakalo nekaj prav posebnega in zame čisto novega. Oče me je povabil na potovanje z njim v sklopu njegovega novega projekta 20.00 kilometrov z avtom po Evropi in z velikim veseljem sem mu odgovorila z DA. Dan odhoda je hitro napočil in zaradi navdušenosti, sem tisti večer bolj malo spala. Odločila sva se, da se odpraviva v Črno goro in Albanijo, kar je bil moj predlog, saj sem si ti dve državi želela ogledati in spoznati od blizu. Zanimivi sta mi zato, ker so praktično tako blizu, obiskala pa jih nisem še nikoli. Zanimanje za Albanijo in njihovo kulturo je v meni vzbudila ena izmed najboljših prijateljic, ki sem jo spoznala v dijaškem domu. 

enja

Na pot sva se s Tomažem odpravila v soboto, okoli 7. ure zjutraj. Načrtovanje celotnega potovanja sem seveda prepustila Tomažu, ker ima s tem več izkušenj, a o kakršnikoli spremembi se je posvetoval z mano in me vprašal, če se strinjam z njegovimi predlogi. Najina prva destinacija je bila Albanija, do katere sva prišla preko Hrvaške, Bosne in Črne gore. Najin prvi postanek je bil v Bosni, do koder sva se vozila približno 5 ur. Iskreno povedano, tako dolgih voženj v avtu nisem navajena, saj smo se z družino le nekajkrat odpravili na daljšo pot. A pot do Bosne mi je minila hitro, saj sva se s Tomažem med vožnjo pogovarjala, hkrati pa sem lahko občudovala naravo in spreminjanje pokrajine ter načina življenja ljudi, ko sva prišla v Bosno. Na najinem postanku sem prvič jedla bosanski burek, sproti pa sva se ustavila še na kavici, da naju malo zbudi in pripravi na nadaljevanje dolge poti. Čakalo naju je še nadaljnjih 6 ur vožnje do Črne gore, kjer sva imela rezervirano prenočišče. Na poti do tja sva se ustavila še na okusnem kosilu, malo pred mejo s Črno goro. Prečkanje meje je bilo enostavno in hitro. Pri tem sva imela veliko srečo, saj je bila na nasprotni strani dolga kolona vozil, ki je čakala na izstop iz države. Peljala sva se po cesti, katero je obdajala čudovita narava: gozd, gore in kanjon reke Pive. Tam sva se ustavila in posnela nekaj fotografij ter nadaljevala pot. Pozno zvečer sva utrujena in izčrpana prišla do prenočišča. Natančneje, spala sva v apartmaju ob obali, v mestu Herceg Novi. Lastnik je bil zelo mlad in prijazen, soba pa je bila dovolj velika in res lepo opremljena.  Dolga pot me je zelo izčrpala in takoj sem zaspala.

kanjon

Kanjon reke Pive

Naslednje jutro naju je čakalo še nekaj ur vožnje do Albanije. Ko sva prečkala mejo med Črno goro in Albanijo, sem lahko takoj opazila razliko med tema dvema državama. Spremenila se je narava, življenjsko okolje ljudi, najbolj pa je bila opazna razlika v jeziku in kulturi. Albanščina je resnično zapleten jezik in ga je nemogoče razumeti, a s Tomažem nama je prav dobro uspelo komunicirati s tamkajšnjimi ljudmi. Najin prvi postanek v Albaniji je bil v mestu Lushnja. To mesto leži ob avtocesti, po kateri naju je peljal GPS, in tam sva se ustavila na kosilu. Precej lačna, nisem vedela kaj pričakovati od njihove hrane. Po premisleku sem v restavraciji naročila špagete z bolognese omako in grško solato. Ko sem poskusila obe jedi sem bila srečna, ker sta bili res zelo dobrega okusa. Po kratkem postanku naju je čakalo še nekaj ur vožnje do mesta Vlora, kjer sva prenočila.

kosilo

Prvo kosilo v Albaniji

Vlora je veliko mesto ob prečudovitem Jadranskem morju. Tamkajšnje plaže so bile najlepše kar sem jih videla. Tudi iz hotelske terase, kjer sva prenočila, je bil prečudovit razgled na morje. Opazovala sem sončni zahod in ostala še nekaj časa zunaj, potem pa sem odšla v posteljo. Naslednje jutro sva se zbudila kar zgodaj zjutraj, ker sva se odločila, da greva malo na plažo. Tam sva bila sicer na kratko, ker se nama je mudilo, ampak mi je bilo vseeno zelo lepo. Morje je bilo čisto in plaže lepo urejene. Res je bilo sanjsko.

plaža

Plaža

Ko sva v hotelu s Tomažem pojedla zajtrk in spakirala svoje stvari, sva se odpravila še bolj na jug Albanije, do mesta Ksamil. Med potjo sva se večkrat ustavila in si ogledala nekaj čudovitih krajev. Ob ogledih mi je zastal dih, saj kaj takega v Sloveniji ni videti! V mesto Ksamil sva zopet prispela zelo pozno zvečer. Spala sva v nečnadstropni hiši, v eni od sob. Soba ni bila ravno velika in v njej pa je bil samo ena postelja, zato sva morala lastnico prositi, da je prinesla še dodatno posteljo zame. Tudi kopalnica je bila precej majhna, a vsaj imela sva svojo. V kopalnici nisva imela tuš kabine, zato je bilo tuširanje pravi podvig. Tam sva ostala tri dni in to je bil tudi meni osebno najlepši del potovanja do sedaj. Ker sva s Tomažem tam preživela največ časa, sem lahko resnično videla kako poteka življenje v Albaniji. Res je, da je to čudovita država, katere ogled vsekakor priporočam, a je tako drugačna od Slovenije. In prav to me je očaralo. Na cesti in ulicah je vladala zmeda v prometu, vsak se je peljal hitro in neprevidno, prehodov za pešce pa ni bilo, zato si cesto lahko prečkal kjer si želel. Bila je zelo velika gneča kamorkoli si se obrnil, čistoča pa tudi ni bila na nivoju. Najbolj sem bila presenečena nad tem, da so ljudje smeti metali kar skozi okno.

Od mesta, kjer sva bivala je bil le nekaj minut oddaljeno arheološko nahajališče Butrint. Zasledila sem ga že na zemljevidu Albanije in imela sem željo, da bi se tam ustavila in si ga ogledala. Moja želja se je uresničila, saj sva že naslednji dan odšla tja. Butrint je prečudovit kraj, kjer sem lahko videla mešanico arheoloških ostankov in prečudovite mediteranske narave, nahaja pa se na manjši vzpetini. Mesto je znano in poseljeno že v prazgodovini, sčasoma pa je dobival vse večji pomen ter se razvijal in večal. Butrint je bil najprej pod vplivom grške kulture, ker je bil eden izmed grških polis, v času Rimljanov pa je postala rimska kolonija. V tistem času se je mesto znatno povečalo in razvilo. Preko kanala Vivari pa so v tistem času zgradili tudi akvadukt. Ker imam rada zgodovino in ker me še posebej zanimata grška in rimska kultura, sem tam zelo uživala. Ostala sem skoraj brez besed, vse kar sem lahko rekla, je bilo le: WAW! ?

Butrint

Butrint

Ogled mesta Butrint pa ni bil edini najlepši del tega potovanja. Imela tudi odlično družbo. Takoj sem se dobro ujela s tremi fanti. Eden izmed njih je bil sin od lastnice apartmajev, ostala dva pa sta bila, tako kot jaz, tam na dopustu. Fant, ki je bil tam na dopustu je bil prav prijeten in duhovit, njegova posebnost pa je bila, da je verjel v vesoljce in nam navdušeno kazal posnetek neznanega letečega predmeta v Albaniji. Drug fant, ki sem ga spoznala, pa je bil iz Italije. Trenutno je bil na potovanju po Albaniji, odpravil pa se je čisto sam. Pripovedoval nam je različne dogodivščine, ki jih je doživel v Albaniji. Najbolj mi je bilo zanimivo, da smo se tako dobro ujeli, kljub vsem razlikam med nami. Bili smo zelo različnih let (od 14 do 31) in različnih narodnosti, zato smo se pogovarjali v angleškem jeziku in s pomočjo rok. Sin lastnice je dobro poznal mesto Ksamil, zato nas je peljal na sprehod po mesto in ob obali, večer pa smo preživeli ob okusnem albanskem pivu in pogovoru. Pogovarjali smo se o potovanjih, ter primerjali naše načine življenja, vero in kulturo. Ta večer in družba mi bosta za vedno ostala v spominu, saj kaj takega še nisem doživela! ❤

 

prijatelji

Prijatelji

 

Reportažica izpod šotora

Končno smo dočakali še en Innocent Music Showcase, ki se je kot ponavadi odvijal v Moment baru. Že pričakovanja so bila visoka, dejanska zabava pa je bila tako izvrstna, da so bila pričakovanja veliko več kot samo presežena. Žal nas je tokrat prvič presenetil dež in se je dogodek odvijal pod šotorom, zaradi česar pa ni bilo vzdušje prav nič slabše! Dokazali smo, da nas tudi litje kot iz škafa ni ustavilo! 😀

Prvi za mešalko je bil Uno Taman, ki nas je dobro ogrel, za njim pa je sledil že glavni gost večera, Enzo Siragusa. DJ prihaja iz Londona, njegovi glasbeni založbi pa sta London Fuse in Infuse. Prva rave zabava, ki se jo je udeležil, je bila leta 1993 in takrat je bila to zanj prelomna točka v življenju. Očarala ga je tako glasba, DJ-i, ozvočenje, lightshow, kot tudi vzdušje, ljudje in klub. To je na njemu pustilo poseben pečat, saj je veliko svojega časa začel posvečati glasbi in nakupovanju vinilk ter začel tudi sam ustvarjati glasbo. Počasi se je prebijal v svet vrtenja glasbe in nastopanja na zabavah kot DJ. Sedaj je na glasbeni sceni že več kot 20 let, lansko leto pa mu je uspelo priti na Resident’s Advisor Top 100. Od samega začetka je bil vrtenju glasbe zelo predan in tako je ostalo vse do zdaj, kar smo lahko videli na lastne oči v petek. Uživali smo v njegovem 2-urnem setu house in deep house ritmov, ki so popolnoma razgreli naša telesa. 

Enzo Siragusa

Za njim je bil na vrsti Aney F, ustanovitelj glasbene založbe Innocent Music, ki je na tokratni zabavi praznoval svoj rojstni dan. Dobili smo posebno poslastico, in sicer Aneyev 6-urni set. Bil je neverjeten in je vključeval njegove avtorske pesmi, ki jih vsi pravi navdušenci deep house glasbe dobro poznamo. Z Aneyem za mešalko smo dočakali prve jutranje žarke, nov dan pa je prinesel tudi višje temperature, zaradi katerih smo pozabili nočne padavine. Seveda smo mu vsi udeleženci dogodka zapeli pesem za njegov rojstni dan, kar je prineslo med nas še več evforije.

Aney F

Kazalci na uri so se vrteli neverjetno hitro in kmalu je napočil grenak konec partija. Ker je bila zabava prava uspešnica tudi pod šotorom, so se organizatorji odločili ponovit takšno izvedbo. Spet se lahko srečamo 18. novembra, ko nas bo obiskal Christian Burkhardt. 😀 

Innocent Music Showcase

Last summer party @ Moment bar

V petek, 2. septembra smo se lahko v Moment baru poslovili od poletja z izjemno zabavo, hkrati pa smo lahko praznovali tudi 25. rojstni dan mlade in talentirane Špele Nemec, bolj znane pod imenom Luxia. Že velikokrat nas je očarala s svojo glasbo na različnih dogodkih v Ljubljani in tako prodrla na slovensko sceno kot uspešna DJ-ka. Elektronska glasba jo je že od nekdaj zanimala, za njo pa jo je navdušil Tiesto. Sicer se z vrtenjem glasbe ukvarja 3 leta, v tem pa jo je izpopolnil njen mentor Lucky Left. Je dekle polno pozitivne energije in svoje oboževalce nadvušuje s techno, electro techno in funky minimal ritmi.

Luxia in Tea

Naša slavljenka Luxia in Tea

Otvoritev petkove zabave je bila v rokah Mindwalka in Nika Noriza, ki sta ustvarila pravo vzdušje in ljudi spravila na plesišče. Takrat smo tudi izkoristili priložnost in Špeli zapeli pesem za njen rojstni dan. Zabava se je še z večjim zagonom nadaljevala in takoj za njima je bila na vrsti težko pričakovana Tea Vučković, ki nas je popeljala na vrhunec večera z malo bolj težkimi in hitrimi ritmi, katerim se ni mogel prav nihče upreti. Nekaj časa smo lahko uživali v izjemnem b2b-ju, ki ga je izvedla skupaj z Markom. Ko sem pogledala okoli sebe na plesišču, sem se lahko samo čudila tako veliki množici ljudi, ki so neutrudno plesali in uživali. Vzdušje je bilo res tisto pravo, ki ga lahko doživimo samo v Moment baru. Čutila se je tudi energija, ki jo je oddajala Tea, saj se je videlo kako dobro pozna glasbo, ki jo vrti ter da v njej resnično uživa! Po njenem 2-urnem setu, je bil na vrsti b2b, ki sta ga izvedla že stara znanca na glasbeni sceni, to sta Ranchie in Luca Onia. Tudi ona nas nikakor nista razočarala, saj sta energijo, ki jo je ustvarila Tea, samo še bolj stopnjevala. Ta čas nisem videla niti ene osebe, da ne bi poplesavala na energične techno udarce in ob tem uživala. Tudi sama sem s svojo najboljšo prijateljico večino časa preživela v prvi vrsti, da sem lahko Dj-em malo kukala pod prste 😉 Glasba je bila neverjetna, pri čemer je veliko vlogo igralo tudi dobro ozvočenje. Kljub utrujenosti sem vztrajala na plesišču, saj sem vedela, da najboljše šele prihaja.

Tea

Tea b2b Marko

Končno je bil na vrsti težko pričakovan b2b naše slavljenke Špele in njenega fanta, znanega pod imenom Lucky left. Kakor ponavadi, sta v paru prav zares zažigala in nas zabavala za mešalko vse do jutra. Pokazali so se prvi sončni žarki na terasi Moment bara. Lahko se je čutilo, kako je začetek novega dne prinesel tudi polno energije, ki smo jo seveda porabili na plesišču 😀 Bilo je prijetno toplo in na vrsti sta bila Chubby in Adonov. Njiju sem tokrat prvič slišala vrteti in iskreno lahko rečem, da sta me očarala. Z njunimi lahkimi in bolj umirjenim, ampak energičnimi ter poletnimi ritmi sta nas prav res popeljala nazaj v poletni čas in zato je bilo spoznanje, da je tukaj že september, srce parajoče. Vmes nas je presenetil Aney F, ki je za nekaj časa prevzel nadzor nad mešalko, 16-urno zabavo pa sta zaključila še Decay in Suano. Ura se je kar naenkrat obrnila in zabave je bilo žal konec, a vseeno so na njo ostali nepozabni spomini! <3 

Chubby in Adonov

Chubby in Adonov

Zabava je bila res izjemna, zahvala pa gre seveda organizatorjem in seveda našim Dj-em, ki so s kvalitetno izbiro glasbe ustvarili pravo vzdušje za zaključek poletja. Ob tej priložnosti lahko pohvalim tudi samo lokacijo, prijaznost osebja in čistočo, saj je bilo vedno poskrbljeno za urejene toaletne prostore in čiste mize, kar meni osebno igra veliko vlogo in tukaj se pokaže njihova profesionalnost. Seveda ne smem pozabiti še super družbe in prijaznih ljudi, brez katerih zabave ne bi bila to kar je bila! <3

Luxia b2b Lucky Left

Luxia b2b Lucky Left

Naslednja priložnost za nepozaben žur v Moment baru bo spet 16. septembra, ki ga organizira glasbena založba Innocent music. Ne manjkat! 😀 

 

 

Napovednik prihajajočih dogodkov

25. AVGUST, K4: UVK4 – TEMNICA: DOJAJA, SCHRAUFF, THON KLAND

Več informacij o dogodku lahko najdete tukaj: https://www.facebook.com/events/1250377688418300/?fref=ts


26. AVGUST, MOMENT BAR: STREET BALLIN VOL. 2

Dogodek, na katerem zagotovo ne bom manjkala! Poleg ostale izvrstne DJ zasedbe, bosta nastopila tudi moja prijatelja iz otroštva, Doctor Pine in Alex. Kot se spodobi za pravo prijateljico, jima grem izkazati podporo 😉 Veselim se že zabave, saj ni dvoma o tem, da bo izvrstna. 

Se vidimo!

Več informacij o dogodku lahko najdete tukaj: https://www.facebook.com/events/110679026281920/?fref=ts


26. AVGUST: TRNFEST 2017: 777MUSIC PRESENTS TECHNOLOGICAL VOL. III

Na dobro znano lokacijo se vrača Trnfest, ki je kot nalašč za ljubitelje težkih techno udarcev. 

Več informacijo dogodku lahko najdete tukaj: https://www.facebook.com/events/1107325336078437/?fref=ts


26. AVGUST: CLUBIO PRESENTS THE REACTIVITZ 

Več informacijo dogodku lahko najdete tukaj: https://www.facebook.com/events/1765846400099683/?fref=ts


1. SEPTEMBER: OD:VOD FESTIVAL

Trodnevni festival elektro in house ritmov. 😀

Več informacijo dogodku lahko najdete tukaj: https://www.facebook.com/events/1810877172537710/?fref=ts


9. SEPTEMBER, AMBASADA GAVIOLI: SVEN VATH

Več informacijo dogodku lahko najdete tukaj: https://www.facebook.com/events/200221120507913/?fref=ts


15. SEPTEMBER, MOMENT BAR: INNOCENT MUSIC SHOWCASE WITH JESSICA DIAZ & ANEY F. / OPEN AIR 

Tradicionalni party ob Anejevem rojstnem dnevu, na katerem definitivno ne bom manjkala, saj bo z nami tudi Jessica Diaz iz Argentine. 

Več informacij o dogodku lahko najdete tukaj: https://www.facebook.com/events/138502563405682/?fref=ts

 

 

 

 

 


7. OKTOBER, CVETLIČARNA: ECO FESTIVAL – HARD TECHNO SPECIALS III

Noč, ki jo vsi komaj čakamo! 😉

Več informacij o dogodku lahko najdete tukaj: https://www.facebook.com/events/606007569608396/?fref=ts

 

Zakaj partiji?!

Kakor lahko opazite obožujem partije in zabave na katere hodim s svojimi prijatelji. Nedolgo nazaj sem na partiju spoznala punco, ki me je vprašala ali redno hodim na takšne zabave in ko sem ji odgovorila pritrdilno, je bila malo presenečena. Odgovorila mi je, da se ji ne zdi da spadam sem. Verjetno se je že marsikdo vprašal kaj sploh počnem na takšnih zabavah in kaj me je pritegnilo, da se jih redno udeležujem, ker sem drugače zelo kulturna, uglajena in pametna punca, katera nikakor ne izgleda da uživa ob takšni glasbi. Vendar je v resnici ravno nasprotno! 😀

dance-all-night-pillow-case

To underground sceno in elektronsko glasbo sem spoznala ravno eno leto nazaj, ko sta me dva moja prijatelja peljala na prvi pravi parti. Organiziral ga je Deepground Music na prelepi lokaciji v Spodnjih Škofijah. Takrat sem lahko občutila vso to čarobnost glasbe, ljudi in prijetnega vzdušja, ki je vladalo in v trenutku sem se zaljubila v to. Nikoli nisem bila za ples, ravno nasprotno. Še sama sem govorila, da plesati ne znam in da v tem ne bom nikoli uživala. Tisti večer pa se je to spremenilo, o tem pa si lahko preberete tudi tukaj. Ko sem videla in začutila kako lepo je, ko si čisto brez skrbi in se prepustiš glasbi ter plešeš, sem vedela da je to točno tisto kar potrebujem. Ples, sprostitev, druženje s prijatelji in kvalitetna glasba so v meni zbudili pozitivna čustva in v tem sem se resnično našla. V tistem času sem tudi prekinila dolgo zvezo s svojim partnerjem in zabave so moje misli nekako odvrnile od razmišljanja o tem, dobila sem tolažbo, ki sem jo potrebovala in nekaj s čimer se lahko zamotim. Po prvemu partiju sem se seveda redno udeležila še ostalih dogodkov in kmalu sem za to zvrst glasbe navdušila tudi mojo prijateljico. Od takrat naprej sva se vedno skupaj odpravili v Ljubljano na različne zabave in bila sem vesela, da lahko vse te pozitivne izkušnje delim z njo. Na začetku sem hodila na partije v Ljubljano, ker tam nisem poznala nobenega in nihče ni poznal mene, zato sem se lahko popolnoma sprostila ter bila brez skrbi, da bi se o meni širile razne govorice (to se intenzivno dogaja v Novem mestu, kjer ljudje hrepenjo po tem, da bi slišali sočne novosti o življenju drugih). Na zabave pa so hodili večinoma eni in isti ljudje, zato smo se kmalu spoznali in med nami so se počasi začela razvijati prijateljstva. Začelo se je tako, da smo skupaj preživeli nekaj ur, kmalu pa smo s prijateljico tudi prespale pri novih prijateljih in tako sem nekaj mesecev dobivala same pozitivne občutke o ljudeh in celotnemu vzdušju nasploh. Sedaj ni več eden izmed glavnih razlogov da hodim na partije zato, ker tam ne poznam nobenega in se zaradi tega lahko popolnoma sprostim, ampak zato, ker vem, da je tam veliko mojih prijateljev, ljudi z dobrim srcem. ❤

Poleg najboljše družbe pa izjemno uživam v glasbi. Najbolj sem se zaljubila v deep techno in minimal zvrst glasbe, ker je za razliko od techno glasbe bolj umirjena in lahko uživam ob majhnih zvokih, ki glasbo naredijo skrivnostno in posebno. Razlog za to je verjetno v tem, ker sem na svojemu prvemu partiju poslušala in plesala na takšno glasbo, pa tudi moj bratranec je ustanovitelj glasbene založbe Innocent music, ki temelji na tej zvrsti glasbe, tako da se nekako počutim povezana s takšno glasbo. Kmalu sem občutila tudi prave techno udarce, na katere sem lahko zaplesala bolj energično in vzljubila tudi njih. Iskreno lahko rečem, da DJ-i prav obvladajo svoje delo, ker se v tistih urah, ko sem na plesišču, imam resnično dobro in svoje misli (skrbi) lahko za nekaj časa ustavim.

13232922_1713446578936571_6492995204071303931_n

Da sem postala ljubiteljica glasbe in plesa se lahko zahvalim mojima prijateljema, veliko vpliva na to pa so imeli tudi izjemni DJ-i, katere lahko resnično pohvalim za dobro vzdušje na plesišču! 😀 ❤