Category Archives: Počitnice

Potovanje po Črni gori in Albaniji (2. del)

Po treh dneh bivanja v mestu Ksamil, sva se s Tomažem že dopoldne odpravila naprej na pot. Odločila sva se, da bova tokrat pot nadaljevala bolj v notranjosti države, saj sva se do zdaj večino časa vozila ob morju. Spet sva preživela cel dan v avtomobilu in imela sem ga že vrh glave. Nisem se mogla udobno namestiti in vroče mi je bilo. Bila sem tudi kar malo izčrpana, saj takega tempa nisem navajena na počitnicah, na srečo pa sva imela nekaj postankov, kjer sva si ogledala zgodovinske znamenitosti Albanije. Najini prvi postanek je bil v mestu Gjirokastër. Tam sva se ustavila, da bi si ogledala grad, ki leži na vzpetini, v njem pa so razstavljeni nekateri predmeti iz časa vojne. Do gradu sva se povzpela kar peš, po tlakovani cesti. Med vzponom sva hodila po ozkih ulicah, stavbe pa so se držale druga druge. Na cesto so gledale mnoge majhne trgovine s spominki in nekaj lokalov ter pekarn. Bilo je živahno in poln ljudi, kar je vsemu skupaj dajalo prav poseben čar. Na vrhu je bil izjemen pogled na majhno mestece. Skoraj vse je bilo kamnito, tudi hiše. Bil je res veličasten pogled. Ko sva se sprehodila po gradu in si vse ogledala, sva se ustavila na kavici in nekaj na hitro pojedla, saj naju je že lovil čas. 

Še nekaj ur sva preživela v avtu in spoznala, da sva se glede časa malo uštela. Na zemljevidu je vse skupaj izgledalo veliko bližje, a v resnici se nisva kaj veliko premaknila. Zato sva se odločila, da najdeva hotel, kjer bova prenočila in naslednji dan nadaljevala. Na spletu sva našla majhen in prijeten hotel v bližini jezera Komani, saj sva si jezero želela videti tudi od blizu. Padel je že mrak, vozila pa sva se po cesti, kateri jaz sploh ne bi rekla, da je cesta. Bila sem lačna, žejna in predvsem utrujena, zato sem komaj čakala, da se lahko umijem in grem v posteljo. Kar nekaj časa sva se že vozila in iskala hotel, ko se je Tomažu zazdelo, da je videl tablo z napisom, da oddajajo sobe. Ustavila sva se in Tomaž mi je naročil, naj počakam v avtu, on pa bo odšel vprašati za prenočišče. Tistih nekaj minut, ki sem jih sama preživela v avtu, v popolni temi, so bile najdaljše minute tega potovanja. Ko se je Tomaž vrnil, je zraven prišel še nekdo. Olajšana sem stopila iz avta in Tomaž mi je rekel, da tukaj ni hotela, ampak živi družina, ki je bila tako prijazna, da nas je sprejela v svoj dom in nama ponudila, da prespiva pri njih. Ob tej novici sem bila malce šokirana, vendar olajšana, da noč ne bom preživela v avtu. Vzela sem svoje stvari in odpravili smo se do njihove hiše po ozki potki. 

Tomaž se je takoj odpravil v posteljo, jaz pa sem se odločila, da bom še nekaj časa preživela zunaj z družino, saj sem videla, da so zelo prijetni ljudje. Najbolj sem bila vesela, ko sem videla, da imam tudi družbo svojih let. Deklica je bila stara 16 let, njen mlajši brat pa okoli 13 let. Družino so sestavljali še njun mlajši bratec, mama, teta, stric, babica in oče, ki pa je bil trenutno v službi. Bili so zelo prijazni do mene in mi takoj ponudili pijačo. Usedli smo se na balkon in se začeli pogovarjati. Sporazumevali smo se v angleščini in s pomočjo google prevajalnika. Angleško je znala le punca, ki je bila malo mlajša od mene, zato so ji ostali rekli kaj naj me vpraša, jaz se sem odgovorila in ona jim je moj odgovor prevedla. Spraševali so me različne stvari, večinoma o tem, kakšno je življenje v Sloveniji in kakšne so naše navade. Pripadnice nežnejšega spola so bile očarane nad mojimi trepalnicami, lasmi in nalakiranimi nohti. Spraševale so me, koliko stane frizer v Sloveniji in ko sem povedala ceno, so se samo prijele za glava in široko pogledale. Vprašali so me tudi ali že imam fanta, ob čemer sem se lahko le nasmejala. 😀 Ure so hitro minevale in vsi ostali so se že odpravili spat, na balkonu pa smo ostali le že jaz, dekle, njen brat in njuna teta. Na vrsto z vprašanji sem prišla tudi jaz in želela sem vedeti cel kup stvari. Njuna teta je bila noseča, pričakovala pa je deklico. Izvedela sem, da je v njihovi navadi, da se dekleta že zelo mlada poročijo, že približno toliko stare kot sem jaz. Ko pa je dekle staro čez dvajset let, težko najde moža, ker je že ”prestara”. Nad tem sem bila kar šokirana, ker si nikakor nisem mogla predstavljati kako bi bilo, če bi se morala že zdaj poročiti in biti mama. Naučili so me še nekaj albanskih besed in se mi smejali, ko sem se trudila pravilno izgovarjati, a na koncu sem se le naučila kako se reče ”lahko noč”. 😀 Zaklepetali smo se pozno v noč in kar naenkrat je bila ura že ena zjutraj, zato smo se odpravili spat. Nikoli v življenju si nisem predstavljala, da bom kdaj doživela kaj takega. Bila sem zelo presenečena nad njihovo prijaznostjo in nad tem, kako lepo so nas sprejeli v svoj dom, pa čeprav sva bila tujca. Pogovor z njimi mi je dal misliti in bila sem srečna, da imam vse to, kar imam. Njihova družina ni bila ravno premožna, v službo pa je hodil samo oče. S to izkušnjo sem lahko čisto od blizu videla in začutila na svoji koži kako pravzaprav poteka življenje v Albaniji, zato je bil to meni osebno najlepši del potovanja. 

Naslednje jutro, ko sva se s Tomažem zbudila, naju je na mizi čakala cela pojedina. Vso to hrano so pripravili samo za naju, saj ni jedel nihče od njih in ob tem sem se počutila neprijetno. Želela sem si, da si vsi skupaj zajtrkovali. Ko sva s Tomažem povedala, da bova najino pot nadaljevala do jezera Komani, je njihov oče povedal, da on tam dela in da gre lahko z nama. Vprašala sem še dekle in njeno teto ali bi se nama pridružile in z nasmeškom sta odgovorili pritrdilno. Sledeči dogodki mi niso bili ravno jasni, saj so se vsi trije lepo uredili, teta pa je celo oblekla obleko, visoke petke in se našminkala. Zaradi tega sem pričakovala, da bomo prišli v večje mesto, polno ljudi. Usedli smo se v avto in po dobri uri vožnje prišli do mesta Komani. Ob pogledu nanj sploh nisem imela občutka, da smo prišli v mesto, ker je bilo tako majhno in nerazvito. Bolj ti temu rekla, da je naselje. Njihov oče je meni in Tomažu cel ponosen pokazal njegovo delovno mesto, to je bila hidroelektrarna. Najprej smo se ustavili v enemu izmed dveh lokalov v mestu in spili kavo, potem pa smo se odpravili do jezera. Jezero Komani je bilo res čudovito in mogočno, po njem pa poleg ladij pluje tudi trajekt. Mislim, da sta bili dekle in njena teta prvič na jezeru, saj je bilo v njunih očeh videti navdušenje in tudi strah pred tako mogočnim jezerom. Teta je, kljub temu da je imela obute visoke petke, stopila v jezero in na obrazu se ji je narisal širok nasmešek. Še nekaj časa smo občudovali jezero, potem pa smo se odpravili nazaj, ker naju je s Tomažem čakala vožnja do Črne gore. 

Kar takoj sva se odpravila na pot in imela le krajši postanek, da sva nekaj pojedla, ker sva čim prej želela priti v Črno goro. Med potjo sem lahko zopet spremljala spreminjanje okolice in mest. Nisem mogla verjeti koliko različnih stvari sem videla in doživela v tako kratkem času in na tako majhnem območju. Končno sva prišla do mesta Herceg Novi, kjer sva bivala v prečudoviti vili. Lastnica je bila zelo prijazna in naju je lepo sprejela ter nama povedala nekaj o sebi in o mestu. Apartma, ki je bil dodeljen nama s Tomažem je bil velik, prostoren in lepo opremljen, zraven pa je bil balkon in na spodnji terasi tudi bazen. Sedaj je sledilo nekaj dni dejanskih počitnic, saj so bili to zadnji dnevi potovanja. Večino časa sem poležavala ob bazenu, eno popoldne pa sem porabila za sprehod in raziskovanje mesta. Sprehodila sem se po starem delu mesta in se ustavila v lokalu na kavi in sladoledu. Opazovala sem mimoidoče ljudi in uživala v miru. Tudi s Tomažem sva se en večer odpravila na sprehod ob morju in po mestu. Skupaj sva preživela 11 dni, kar je bilo največ do zdaj in v tem času sva se resnično zbližala in stkala prijeten odnos med nama. To so bile ene izmed najlepših počitnic, kjer sem doživela veliko novega in spoznala veliko prijetnih ljudi.

Ker posladek sledi na koncu, sem predzadnji dan potovanja lahko preživela z mojo najboljšo prijateljico Špelo. Ona je bila ravno tisti čas na maturantskem izletu v Budvi in zdelo se nama je zabavno, da bi se lahko takrat videli. Svojo željo sem povedala Tomažu in strinjal se je, da odideva do Budve. Bila sem v pričakovanju, da končno vidim svojo Špelo in še z njo preživim nekaj časa. Najprej smo šli vsi trije na kavo, da sta se Tomaž in Špela spoznala, potem pa mi je Tomaž dovolil, da v Budvi ostanem do osme ure zvečer. Ker poznam tudi nekaj Špelinih sošolcev, smo se skupaj najprej zabavali na plaži in zaplesali, potem pa sem z njimi odšla v njihov hotel. Teh pet ur je prehitro minilo, ampak sem bila vseeno hvaležna, da sem sploh imela možnost, da jo vidim. Lepši zaključek 11-dnevnega potovanja si ne bi mogla želeti.

Zelo sem vesela in hvaležna za to izkušnjo, hkrati pa tudi odločena, da se čim večkrat odpravim na potovanje. Po mojem mnenju te potovanja izpopolnjujejo in zaradi njih osebnostno rasteš, ker spoznaš toliko različnih ljudi, kultur, običajev in način življenja drugod po svetu. Uživaš lahko v vsakem trenutku in si hvaležen za to kar imaš doma. Naučiš se, da ni nujno pravilno le to, na kar smo navajeni, ampak da obstaja veliko drugih, popolnoma drugačnih načinov, ki nam določeni stvari lahko tudi olajšajo. Zato se naučimo sprejemati in spoštovati tudi drugačnost. Sicer pa je težko takšne stvari opisati z besedami, ker jih lahko razumeš šele takrat, ko to doživiš na svoji koži! ?

Potovanje po Črni gori in Albaniji (1. del)

V soboto zjutraj, 20. avgusta, sem se morala vstati že zelo zgodaj zjutraj, saj me je tisti dan čakalo nekaj prav posebnega in zame čisto novega. Oče me je povabil na potovanje z njim v sklopu njegovega novega projekta 20.00 kilometrov z avtom po Evropi in z velikim veseljem sem mu odgovorila z DA. Dan odhoda je hitro napočil in zaradi navdušenosti, sem tisti večer bolj malo spala. Odločila sva se, da se odpraviva v Črno goro in Albanijo, kar je bil moj predlog, saj sem si ti dve državi želela ogledati in spoznati od blizu. Zanimivi sta mi zato, ker so praktično tako blizu, obiskala pa jih nisem še nikoli. Zanimanje za Albanijo in njihovo kulturo je v meni vzbudila ena izmed najboljših prijateljic, ki sem jo spoznala v dijaškem domu. 

enja

Na pot sva se s Tomažem odpravila v soboto, okoli 7. ure zjutraj. Načrtovanje celotnega potovanja sem seveda prepustila Tomažu, ker ima s tem več izkušenj, a o kakršnikoli spremembi se je posvetoval z mano in me vprašal, če se strinjam z njegovimi predlogi. Najina prva destinacija je bila Albanija, do katere sva prišla preko Hrvaške, Bosne in Črne gore. Najin prvi postanek je bil v Bosni, do koder sva se vozila približno 5 ur. Iskreno povedano, tako dolgih voženj v avtu nisem navajena, saj smo se z družino le nekajkrat odpravili na daljšo pot. A pot do Bosne mi je minila hitro, saj sva se s Tomažem med vožnjo pogovarjala, hkrati pa sem lahko občudovala naravo in spreminjanje pokrajine ter načina življenja ljudi, ko sva prišla v Bosno. Na najinem postanku sem prvič jedla bosanski burek, sproti pa sva se ustavila še na kavici, da naju malo zbudi in pripravi na nadaljevanje dolge poti. Čakalo naju je še nadaljnjih 6 ur vožnje do Črne gore, kjer sva imela rezervirano prenočišče. Na poti do tja sva se ustavila še na okusnem kosilu, malo pred mejo s Črno goro. Prečkanje meje je bilo enostavno in hitro. Pri tem sva imela veliko srečo, saj je bila na nasprotni strani dolga kolona vozil, ki je čakala na izstop iz države. Peljala sva se po cesti, katero je obdajala čudovita narava: gozd, gore in kanjon reke Pive. Tam sva se ustavila in posnela nekaj fotografij ter nadaljevala pot. Pozno zvečer sva utrujena in izčrpana prišla do prenočišča. Natančneje, spala sva v apartmaju ob obali, v mestu Herceg Novi. Lastnik je bil zelo mlad in prijazen, soba pa je bila dovolj velika in res lepo opremljena.  Dolga pot me je zelo izčrpala in takoj sem zaspala.

kanjon

Kanjon reke Pive

Naslednje jutro naju je čakalo še nekaj ur vožnje do Albanije. Ko sva prečkala mejo med Črno goro in Albanijo, sem lahko takoj opazila razliko med tema dvema državama. Spremenila se je narava, življenjsko okolje ljudi, najbolj pa je bila opazna razlika v jeziku in kulturi. Albanščina je resnično zapleten jezik in ga je nemogoče razumeti, a s Tomažem nama je prav dobro uspelo komunicirati s tamkajšnjimi ljudmi. Najin prvi postanek v Albaniji je bil v mestu Lushnja. To mesto leži ob avtocesti, po kateri naju je peljal GPS, in tam sva se ustavila na kosilu. Precej lačna, nisem vedela kaj pričakovati od njihove hrane. Po premisleku sem v restavraciji naročila špagete z bolognese omako in grško solato. Ko sem poskusila obe jedi sem bila srečna, ker sta bili res zelo dobrega okusa. Po kratkem postanku naju je čakalo še nekaj ur vožnje do mesta Vlora, kjer sva prenočila.

kosilo

Prvo kosilo v Albaniji

Vlora je veliko mesto ob prečudovitem Jadranskem morju. Tamkajšnje plaže so bile najlepše kar sem jih videla. Tudi iz hotelske terase, kjer sva prenočila, je bil prečudovit razgled na morje. Opazovala sem sončni zahod in ostala še nekaj časa zunaj, potem pa sem odšla v posteljo. Naslednje jutro sva se zbudila kar zgodaj zjutraj, ker sva se odločila, da greva malo na plažo. Tam sva bila sicer na kratko, ker se nama je mudilo, ampak mi je bilo vseeno zelo lepo. Morje je bilo čisto in plaže lepo urejene. Res je bilo sanjsko.

plaža

Plaža

Ko sva v hotelu s Tomažem pojedla zajtrk in spakirala svoje stvari, sva se odpravila še bolj na jug Albanije, do mesta Ksamil. Med potjo sva se večkrat ustavila in si ogledala nekaj čudovitih krajev. Ob ogledih mi je zastal dih, saj kaj takega v Sloveniji ni videti! V mesto Ksamil sva zopet prispela zelo pozno zvečer. Spala sva v nečnadstropni hiši, v eni od sob. Soba ni bila ravno velika in v njej pa je bil samo ena postelja, zato sva morala lastnico prositi, da je prinesla še dodatno posteljo zame. Tudi kopalnica je bila precej majhna, a vsaj imela sva svojo. V kopalnici nisva imela tuš kabine, zato je bilo tuširanje pravi podvig. Tam sva ostala tri dni in to je bil tudi meni osebno najlepši del potovanja do sedaj. Ker sva s Tomažem tam preživela največ časa, sem lahko resnično videla kako poteka življenje v Albaniji. Res je, da je to čudovita država, katere ogled vsekakor priporočam, a je tako drugačna od Slovenije. In prav to me je očaralo. Na cesti in ulicah je vladala zmeda v prometu, vsak se je peljal hitro in neprevidno, prehodov za pešce pa ni bilo, zato si cesto lahko prečkal kjer si želel. Bila je zelo velika gneča kamorkoli si se obrnil, čistoča pa tudi ni bila na nivoju. Najbolj sem bila presenečena nad tem, da so ljudje smeti metali kar skozi okno.

Od mesta, kjer sva bivala je bil le nekaj minut oddaljeno arheološko nahajališče Butrint. Zasledila sem ga že na zemljevidu Albanije in imela sem željo, da bi se tam ustavila in si ga ogledala. Moja želja se je uresničila, saj sva že naslednji dan odšla tja. Butrint je prečudovit kraj, kjer sem lahko videla mešanico arheoloških ostankov in prečudovite mediteranske narave, nahaja pa se na manjši vzpetini. Mesto je znano in poseljeno že v prazgodovini, sčasoma pa je dobival vse večji pomen ter se razvijal in večal. Butrint je bil najprej pod vplivom grške kulture, ker je bil eden izmed grških polis, v času Rimljanov pa je postala rimska kolonija. V tistem času se je mesto znatno povečalo in razvilo. Preko kanala Vivari pa so v tistem času zgradili tudi akvadukt. Ker imam rada zgodovino in ker me še posebej zanimata grška in rimska kultura, sem tam zelo uživala. Ostala sem skoraj brez besed, vse kar sem lahko rekla, je bilo le: WAW! ?

Butrint

Butrint

Ogled mesta Butrint pa ni bil edini najlepši del tega potovanja. Imela tudi odlično družbo. Takoj sem se dobro ujela s tremi fanti. Eden izmed njih je bil sin od lastnice apartmajev, ostala dva pa sta bila, tako kot jaz, tam na dopustu. Fant, ki je bil tam na dopustu je bil prav prijeten in duhovit, njegova posebnost pa je bila, da je verjel v vesoljce in nam navdušeno kazal posnetek neznanega letečega predmeta v Albaniji. Drug fant, ki sem ga spoznala, pa je bil iz Italije. Trenutno je bil na potovanju po Albaniji, odpravil pa se je čisto sam. Pripovedoval nam je različne dogodivščine, ki jih je doživel v Albaniji. Najbolj mi je bilo zanimivo, da smo se tako dobro ujeli, kljub vsem razlikam med nami. Bili smo zelo različnih let (od 14 do 31) in različnih narodnosti, zato smo se pogovarjali v angleškem jeziku in s pomočjo rok. Sin lastnice je dobro poznal mesto Ksamil, zato nas je peljal na sprehod po mesto in ob obali, večer pa smo preživeli ob okusnem albanskem pivu in pogovoru. Pogovarjali smo se o potovanjih, ter primerjali naše načine življenja, vero in kulturo. Ta večer in družba mi bosta za vedno ostala v spominu, saj kaj takega še nisem doživela! ❤

 

prijatelji

Prijatelji

 

Hotela sem Ambasado Gavioli, pa sem jo dobila!

Vem, minilo je že kar nekaj tednov, odkar sem nazadnje pisala, ampak nikakor ne najdem časa za to. Vedno je tukaj šola in učenje, pa seveda želim preživeti še nekaj časa s svojimi prijatelji in čas kar leti, brez da bi se sploh zavedala. Vmes sem že dobila nekaj dobrih idej za pisanje, ampak očitno bodo mogle počakati, za danes pa sem se odločila, da opišem še eno mojo novo izkušnjo in dogodivščino, dokler se še vsega dovolj podrobno spominjam.

Ta vikend sem se zopet odpravila v Koper, k mojim ”starim” prijateljem. 😀 To se seveda Deni, Selman in sedemsto sedemdeset Denijevih bratrancev haha 😀 Iskreno povedano, do zadnjega dne nisem bila čisto prepričana, če sploh grem v Koper, ker nisem imela še nič dogovorjeno in splanirano, na srečo pa se je zadnji dan, v soboto vse lepo izteklo. Najprej sem se do Ljubljane odpravila z vlakom,  do Kopra pa sem se odločila, da grem s prevozi. To je bilo prvič, da sem šla sama s prevozi in bilo me je malo strah na kakšnega voznika bom naletela, če bo previdno vozil in če bo vse vredu, ampak kot v večini primerov, sem se tudi tokrat za brez veze sekirala. Vsem tistim, ki se dostikrat na pot odpravite s prevozi svetujem, da si zapomnite registrsko številko preden se usedete v avto in jo pošljete ali svojim staršem ali pa prijateljem, da bodo vedeli v katerem avtu ste, za primer, da se karkoli zgodi.

štilaši

Stilaši Deni in Selman v kopalnih haljah, kaj pa ?

Okoli pol osmih zvečer sem že bila v Kopru in tam me je počakal
Deni. Šla k njemu domov, kjer so naju počakali njegovi prijatelji, potem pa smo se odpravili k Selmanu. Pri njemu se nas je zbrala prava vesela druščina in zelo smo se zabavali. Tokrat za spremembo nisem bila edina pripadnica ženskega spola, ampak sta mi družbo delali še dve dekleti, Kelly in Dina, kateri sem prvič spoznala. Tudi onidve sta super punci in bili sta zelo prijazni do mene, čeprav smo se tisti dan šele spoznale. Še enkrat bom povedala, da je ta občutek sprejetosti res neprecenljiv, ko prideš v novo okolje in med nove ljudi, pa te vseeno zelo lepo sprejmejo medse, čeprav sem samo ena 17-letna Enja iz Dolenjske.

 

družbica

Ura je bila že toliko, da smo se morali urediti in počasi smo se odpravili v Ambasado Gavioli. Dina in Kelly pa sta se od nas poslovili, ker sta bili dogovorjeni, da gresta v Planet Tuš in tako sem spet ostala sama med mojimi Koprskimi fanti 😀 Ko smo končno našli prosto mesto, da pustimo naš avto, smo se odpravili pred Gavioli. Innn takrat… Meni so oči skoraj izpadle in čeljust se mi je povesila do tal! Pred mano sem zagledala vrsto ljudi, dolgo celo ulico, ki so čakali na vstop v Ambasado Gavioli. Veste kako je v ameriških filmih, ko ljudje čakajo na ulici v več deset metrski vrsti za vstop v klub… No tako je bilo v Izoli! Jaz kar nisem mogla verjeti svojim očem, da je tako veliko število ljudi čakalo, da bi prišli noter. Mislim, da bi morali čakati celo večnost, da bi prišli na vrsto, vendar smo tam na srečo srečali nekega njihovega znanca in smo se skupaj lahko malo vrinili na začetek vrste.

AG

Jaz in Selman pred vhodom v Gavioli, zelo nekvalitetna slika, ampak neprecenljiv spomin! 🙂

Pozabila sem še omeniti, da sem mladoletna. Vstop v Gavioli pa je dovoljen samo polnoletnim, zato sem bila cel čas, ko smo čakali v vrsti malo zaskrbljena, če mi bo uspelo priti noter, ampak sem ostala pozitivna. Na vhod smo kupili karte in tako je napočil trenutek, ko sem se znašla pred varnostniki, ki so pregledovali karte. Samo upala sem, da mi ne bodo rekli naj jim pokažem osebno izkaznico, nakar mi varnostnik odtrga vstopnico in reče: ”Glej, da boš pridna!”. In to je bilo to, končno sem zadihala in vstopila v Gavioli. Točno se je videlo, da je vedel, da še nisem polnoletna pa me je vseeno spustil noter in za to sem bila izjemno vesela ter hvaležna. Ko sem vstopila se je ponovilo isto, kakor pred vstopom. Lahko sem samo gledala, vse me je čisto prevzelo. Če rečem, da je bil prostor ogromen, ne bom niti približno pravilno povedala. Bil je megaogromen. In ljudje, dobesedno jih je bilo notri več tisoč, polno nasmejanih obrazov, pregretih teles in ljudi, ki uživajo v plesu ter glasbi. In kmalu sem tudi jaz postala na izmed njih.

AG

Najprej smo naročili pijačo in Selman se je prijazno ponudil, da mi malo razkaže kje je kaj. Gavioli je v dveh nadstropjih. Spodnji je bil večji in tam je vrtel glasbo glavni gost večera, Sven Vath, ki prihaja iz Nemčije. Zgornji prostor oziroma plesišče pa je bilo manjše, tukaj pa je vrtel glasbo moj bratranec Anej. Seveda sem šla do njega in ga na hitro pozdravila, potem pa sem nekaj časa plesala pri njem, seveda v prvi vrsti! 😀 Lepo ga je bilo spet videti in mogla bi biti slepa, če ne bi opazila kako on uživa ob vrtenju glasbe. Nekaj časa smo preživeli zunaj in pri šanku, nekaj časa pa smo seveda tudi plesali. Plesišče je bilo nabito polno in zlili smo se z množico plesočih ljudi. Videla sem ogromno nasmejanih obrazov in ljudi, ki so uživali v plesu, nobenemu ni bilo mar za nič drugega, kakor samo za to, da sledijo ritmu glasbe. Drugače pa je Ambasada Gavioli presegla moja pričakovanja, v resnici je bila večja kot v mojih mislih, vendar pa sem videla tudi nekaj stvari, za katere ne bi imela nič proti, če jih ne bi. Realnost je pač taka, da droge obstajajo in da so v uporabi, tokrat so bile tudi v moji neposredni bližini. Ljudi, ki to uporabljajo ne sodim, to ni moja stvar, vsak od nas si pač naredi tako, kakor mu je najbolje. Bilo je samo malo žalostno videti mlade in lepe punce, ki so jemale te stvari. Evo, in tako sem doživela Gavioli v vsej svoji veličini in realnosti. Na splošno je bil cel večer v Ambasadi Gavioli neverjeten in nepozaben, samo minil je prehitro, čeprav se je ura prestavila za eno uro nazaj. Začel se je že delati dan in počasi smo se morali odpraviti domov.

družbica

V nedeljo smo se zbudili, ko je bilo sonce že visoko na nebu, jaz pa sem se počasi morala pripraviti na odhod. Zadnjih nekaj ur sem preživela z Denijem in njegovimi prijatelji, potem pa me je Deni pospremil do železniške postaje. Tudi domov sem se odpravila s prevozi in vse je potekalo super. Res vse pohvale fantom, ker so spet tako lepo poskrbeli zame in mi omogočili tako zanimiv in seveda nepozaben večer! To, kar sem tukaj napisala ni še niti polovica vsega tega kar sem doživela in kar se je dogajalo, ampak nekaj pa tudi mora ostati samo moj spomin. ? In poleg tega ni besed, da bi opisala to moje doživetje, pač boste morali sami v Gavioli pa boste videli! 😀

Na koncu, da se še posebaj zahvalim mojim Koprskim fantom, najbolj pa Deniju in Selmanu, za mene so res super poskrbeli, bili prijazni, imela sem hrano, posteljo in čisto nič mi ni manjkalo! Doživela sem super noč, super žurko, družba je bila super in bolje ne bi moglo biti. Upam, da me bodo hoteli še kdaj vzeti s seboj! 😀

Veliko objemčkov in poljubčkov! ??

Aktivne počitnice

Danes sem morala žal vstati bolj zgodaj, kar mi nikakor ne ustreza, saj nisem niti malo jutranji tip. Vstala sem, se uredila in pojedla, ampak, da sem se dejansko zbudila pa sem potrebovala okoli tri ure oziroma do takrat, ko sem spila svojo prvo kavico. S Tomažem sva se zjutraj, okoli devetih odpravila na pot do Obrovca. Kot sem že omenila, sva tam spila kavo, potem pa naju je že čakala pot naprej. Peljala sva se po dokaj visoki nadmorski višini in vijugasti cesti. Bilo je izredno malo znakov o naselitvi ljudi, videla pa sem lahko prostrane zelene vrhove. Čeprav je izgledalo zapuščeno in divje, sem bila resnično vesela, da še obstaja kakšen kraj, kamor ni posegla človeška roka in vse razkopala.

Obrovac

Med dolgo vožnjo sva se peljala mimo starega srbskega samostana in videla nevesto na njen najsrečnejši dan, konec najine poti pa je bil kanjon reke Krupe. Cilj današnjega dne je bil, da prehodiva celo pot do dna kanjona in lahko rečem, da sva bila prava pohodnika. Pot je dokaj hitro minila, čeprav ni prijetno, ko moraš gledati v tla in paziti na vsak kamen na svoji poti. Kaj kmalu sva prišla v dolino, kjer je bilo čudovito, tam pa so rasla tudi figova drevesa. Posebnost te doline je bil most Kudin, zgrajen iz samega kamna, dolg pa je kar 109 metrov. Legenda pravi, da ga je zgradil mladenič, da je lahko prišel čez reko na drugo stran, kjer je živelo dekle, v katero je bil mladenič zaljubljen. Po mostu sem se tudi sprehodila in bilo me je strah, saj je bil most zgrajen samo iz kamenja, tam pa stoji že okoli sto let, zato sem se bala, da se bo zrušil pod mojimi nogami. A na srečo se to seveda ni zgodilo. 

kanjon

Sledilo je še bolj naporno vzpenjanje nazaj na vrh, vendar mi je uspelo. 😀 Za vse, ki radi hodite, vam priporočam, da se v hribe ali gore odpravite v dopoldanskih urah, ko sonce ne sije tako močno, obvezno pa imejte s seboj veliko hladne oziroma mrzle vode. Tudi tisti, ki bi bili radi zagorele in čokoladne barve, kot jaz, pojdite raje kot na plažo v hribe, saj je tam sonce veliko močnejše in takoj boste porjaveli, verjemite mi, je preizkušeno! 😉

most

Lačna in utrujena sem končno dočakala izvrstno mesno kosilo ob obali, sledilo pa je seveda še kopanje v morju in poležavanje v Paklenici. Na srečo tam ni bilo nobenih ribic, zato sem celo šla v morje, preostali čas pa sem brala. Tamkajšnja plaža mi je resnično všeč, le zelo zoprni komarji so tam. Proti večeru naju je s Tomažem čakala še pot nazaj v najin apartma.

plaža

Na koncu dneva moram priznati, da se počutim odlično, kljub napornem lazenju v hribe. Veliko manj sem napeta in moje telesno ter psihično počutje je boljše. Pametno je, da se bi se večkrat ukvarjala s športom, saj vidim, da je zelo koristen. Enako svetujem tudi vam! 🙂

Izlet poln glasbe

Ker pišem vse iz svojih izkušenj, sem se odločila, da bom tokrat opisala kako je potekal moj vikend. Z dvema prijateljema smo se v soboto popoldne odpravili na morje, v Koper. Komaj sem dočakala ta vikend, saj smo bili že nekaj časa dogovorjeni, da gremo skupaj na morje, poleg tega pa sem še končala s svojim počitniškim delom, ki sem ga opravljala, zato sem komaj čakala malo sprostitve s prijatelji.

Najprej smo nekaj pojedli in se uredili, potem pa smo se odpravili na zabavo blizu Kopra. Tam je nastopilo nekaj DJ-ev, kot so Mike Teknii, Dipsas, Mack, Cocis, Moahs in Limenix, glavni gost večera pa je bil MarkyZ, ki je priletel k nam naravnost iz Berlina. Lokacija oziroma prostor, kjer se je zabava odvijala je bil zares odličen in lepo urejen, plesišče je bilo super in prostor je bilo dovolj za vse, za to pa se lahko iskreno zahvalimo organizatorjem zabave.

Kako smo napolnili plesišče 😀

plesišče

 

Zabava in vzdušje na njej je bilo odlično, plesišče je bilo polno ljudi, ki so uživali ob glasbi in plesu, ena izmed njih pa sem bila tudi jaz, saj sem skoraj celo noč preživela na plesišču in plesala. Neverjetno je, kako te lahko glasba ponese v drug svet in te vodi, lahko jo čutiš, se vživiš vanjo. Ob takšni glasbi res ne moreš, da ne bi plesal in užival. Pogled na ostale ljudi, kako se zabavajo in njihova pozitivna energija te dobesedno ”potegne not” in si izredno vesel, da si lahko del vsega tega. Zares je neprecenljivo, ko si obkrožen s srečnimi ljudmi, ki uživajo in te pritegnejo, da plešeš z njimi. Predvsem so me presenetili ljudje in njihovo obnašanje, saj ni bilo nobenega nasilja in prerivanja na plesišču. Ko so hoteli mimo, me niso odrinili, kakor to počnejo na mnogih veselicah, ampak so lepo odplesali mimo. Presenečena sem bila tudi nad njihovo prijaznostjo in komunikativnostjo.

Na zabavi sem bila z zares super družbo in nikoli nisem bila sama, spoznala pa sem tudi nekaj novih ljudi. Ko smo se srečali z nekaterimi, s katerimi se že poznamo so mi rekli par besed o mojem blogu in bila sem res presenečena, koliko ljudi ga je obiskalo in prebralo, njihove pohvale pa so mi narisale širok nasmeh na obraz.

Naša vesela družbica

družbicaTo izkušnjo delim z vami, ker sem se imela zares super in želim, da tudi ostali to preizkusite, poleg tega pa bi rada predvsem poudarila razliko med takimi zabavami in veselicami. Na veselicah sem vedno videla ogromno ljudi, ko so vase zlivali pijačo in pijančevali, mnogo je bilo pretepov in sporov. Na tej zabavi pa je bilo ravno obratno, ljudje so bili napolnjeni s pozitivno energijo in sama nisem opazila nobenega nasilja. Nekateri so se mi lepo predstavili in spregovorili smo nekaj besed. Nihče ni nobenemu želel nič žalega, skupaj smo plesali, se zabavali in smejali. Želim, da veste, da s tem ne nameravam kogarkoli žaliti, ampak sem samo povedala moje doživljanje in pogled na to.

Tudi v jutranjih urah sem bila še vedno nasmejana 😀

Enja

Zabava je trajala pozno v noč in vse do jutra, ko se je že pokazalo sonce. Razgled iz terase je bil čudovit, obdajali pa so nas modro nebo, narava in svež morski zrak.

sonček na terasi

Ko smo si malo odpočili, smo se odpravili na kavico, nekaj smo pojedli in se sprehodili po Kopru, nato pa smo odšli na plažo. Na plaži smo se nastavili toplim sončnim žarkom in se odpočili, časa smo imeli še za kratko potepanje ob morju in opazovanje sončnega zahoda, potem pa nas je že čakala pot domov.

morje

Menim, da bi morali doživeti takšen vikend, kot sem ga jaz in občutiti moje občutke, saj sem prepričana, da vam ne bi bilo žal in da bi neizmerno uživali. Tisti, ki pa so že bili na mojem mestu, pa že vedo kako super je. Na koncu bi se rada zahvalila vsem DJ-jem, ki so ustvarili neverjetno vzdušje in napolnili plesišče, tudi lokacija in organizacija pa sta bili odlični. Komaj čakam, da se spet srečamo na plesišču!

Videoposnetek, kako smo uživali si lahko pogledate tukaj, DeepGround Music pa lahko spremljate na Facebooku: https://www.facebook.com/deepgroundmusic?fref=ts

Hvala vsem za nepozaben večer! Želim vam veliko zabave in pozitivne energije, Enja ?