Ljubezen skozi moje oči

Odločila sem se in izbrala pogum, da napišem to in vam razkrijem velik del sebe, da z vami delim zelo osebne stvari v upanju, da se boste mogoče našli v tem in se kaj naučili iz mojih izkušenj. Na takšen način bi vam rada mogoče vsaj malo pomagala. Resnično težko se je popolnoma odpreti o sebi in govoriti o svojih osebnih stvareh, vendar sem se na pobudo prijateljice in prijatelja opogumila.

Vem, da je sedaj za mnoge tema o ljubezni in zvezah zelo aktualna, zato sem se tudi odločila, da z vami delim svojo izkušnjo. V začetku leta 2014 sem se zaljubila in vstopila v svojo prvo resno zvezo. Vsem je že dobro znano, da nekaterih stvari ne vidimo takšne kakršne so kadar smo zaljubljeni in to se je zgodilo tudi meni. Staršem nisem povedala za svojo zvezo, saj sem nekako imela občutek, da se z njo ne bodo strinjali in sem jo nameravala prikrivati čim dlje časa. Vendar pa se je nekako zgodilo, da so starši lansko leto izvedeli za mojo zvezo. Kot sem pričakovala se s tem starša nista strinjala, sedaj pa ko pogledam nazaj, se mi tudi zdi, da sta bila užaljena in razočarana, ker jima nisem zaupala. Prišlo je do tega, da sem se s staršema na smrt skregala in drug z drugim okoli dva tedna nismo spregovorili besede. Ta dva tedna sem večinoma preživela zaprta v svoji sobi, skoraj vse dneve sem prejokala, moja glava pa je bila polna skrbi in ves čas sem razmišljala kaj bi bila najboljša rešitev. Veliko sem razmišljala o tej situaciji in vedela sem, da bi bilo spet vse v redu, če bi jaz prekinila to zvezo, ampak sem se odločila, da bom še vedno vztrajala, staršem pa sem rekla, da sem jo prekinila. Takrat se mi je zdela to najboljša rešitev, saj mi je ta zveza veliko pomenila. To obdobje je bilo zame zelo žalostno, predvsem pa tudi stresno, saj sem morala svojim staršem lagati in prikrivati, pazila sem na vsak svoj korak in dejanje, da me ne bi dobili na laži. Samo po tem lahko že vidite koliko sem imela svojega partnerja rada, tvegala sem svoje odnose s starši in njihovo zaupanje do mene. Po svojih najboljših močeh sem se trudila, da ne bi prihajalo do konfliktov tako med mano in partnerjem, kot tudi s starši. Zaradi te zveze sem se odrekla mnogim stvarem, za katere mi takrat ni bilo žal, zdaj pa se mi zdi, da sem zamudila nekatere neponovljive priložnosti.

Tudi tokrat je resnica prišla na dan in starša sta zopet ugotovila, da sem v zvezi z isto osebo in da sem se jima zlagala. Toda tokrat je bilo veliko huje kakor prvič. Doma smo se resnično skregali na smrt in prišlo je tako daleč, da nisem več živela doma. Odločila sem se, da bom bivala v dijaškem domu, kar pa je bilo možno, saj so bili moji dohodki (štipendija, otroški dodatek) dovolj visoki, da so mi to omogočili. Ko se je to zgodilo nisem dopolnila niti še 17 let in zame se je odvijal pravi pekel. Bila sem razdvojena med dvema stranema, med ljudmi, ki sem jih imela zelo rada in nisem hotela izbirati. Vendar pa sem se morala odločiti med svojimi starši in svojim partnerjem. Ne glede na to, kaj vse so moji starši naredili zame, me podpirali in skrbeli zame, sem se jaz odločila, da bom na partnerjevi strani in da ostanem z njim.

V dijaški dom sem odšla v začetku januarja in od takrat nisem nekaj mesecev svojih domačih niti videla niti slišala. Moj partner je bil par let starejši od mene in se je očitno počutil kot, da je bila zdaj njemu namenjena vloga mojih staršev. Več časa sva bila skupaj, bolj sva se počutila sproščena drug ob drugemu, kar je drugače super, vendar si me je vse bolj in bolj prisvojeval in pričakoval od mene, da naredim kakor mi reče. Zaradi tega sem imela strah narediti karkoli, iti nekam s prijatelji ali prijateljicami, da bom kaj narobe rekla ali naredila, saj sem bila prepričana, da se bova skregala. Tako sem vsak dan sebe na nek način omejevala in nisem bila srečna samo zato, da bi bila oseba, v katero sem bila zaljubljena, zadovoljna. Upoštevala sem vse njegove nasvete, tudi oblačila sem se tako, kot mi je on rekel in kakor je bilo njemu všeč. To pa se mi ne zdi niti malo prav, saj bi se vsako dekle moralo obleči tako, kot si sama želi.

Po enem letu in petih mescih zveze me je partner zapustil in rekel, da je med nama konec (spet). Takrat pa sem se jaz odločila, da tako ne gre več naprej, da se sedaj resnično ne smem vrniti nazaj k njemu in da se moram končno postaviti zase, saj sem veliko več vredna in si zaslužim nekaj boljšega, ne pa, da vsak z mano dela kakor želi. To je bila moja zadnja odločitev in res sem se je držala. Tudi čez en teden, ko me je prosil, da bi bil rad z mano in jokal sem bila odločna in rekla ne. Moja čustva do njega niso bila več ista, saj me je večkrat močno prizadel in začela sem se zavedati, da ta zveza ni peljala nikamor. Bila sem zelo razočarana in tudi prevarana iz njegove strani, zato sem se odločila, da se v to ne bom več spuščala in konec. Zaradi prijateljic iz dijaškega doma sem se zamotila in ga prebolela. Zaradi moje odločitve, da grem jaz naprej, je bil on tako jezen, da mi je naredil vrsto grdih in neumnih stvari ter tako pokazal je svoj obraz in kako zloben je.

Šele takrat, ko se je ta zveza končala, sem jaz odprla oči in videla kakšne so stvari v resnici bile. Pustila sem, da je nekdo z mano delal kar je želel in to je bila moja največja napaka. Na srečo sta mi starša kljub vsemu stala ob strani in sčasoma so se naši odnosi zelo izboljšali ter bolj smo se zbližali drug z drugim. Vesela sem, da mi ni potrebno biti več česarkoli strah, v teh nekaj mesecih sem lahko počela in šla kamorkoli sem želela, vse mi je bilo res zelo lepo in bila sem brez kakršnih koli omejitev. Vsa dekleta in fante, ki so morda v isti situaciji, kot sem bila jaz, vam iz srca svetujem, da se čim prej odmaknete od človeka, ki tako upravlja z vami in zaradi katerega ste nesrečni. In pa mladi smo še, čaka nas še ogromno dogodivščin, katere moramo preživeti preden se ustalimo z nekom. Zapomnite si, da je nekaj najhujšega kar lahko storite to, da preprečite svojemu partnerju, da dela tisto kar želi in ga veseli.

Po tej izkušnji sem postala boljša in drugačna oseba, bolj samozavestna in znam se postaviti zase, čeprav je včasih težko. To, kar se mi je zgodilo me je oblikovalo v osebo, kakršna sem danes in vesela sem, da je vsega tega končno konec.

Veliko ljubezni vam želim!