Nepozabna 18ka ?
Evo pa sem končno tudi jaz dočakala polnoletnost. 11. januarja, v ponedeljek sem si seveda vzela šole prost dan in zjutraj, ko sem odprla oči, si nisem niti približno predstavljala, da bo ta dan eden izmed najlepših in najboljših. Zjutraj sem si vzela malo časa zase in se potem odpravila malo naokoli, da se vidimo s prijatelji in spijemo kavico. Prijetno me je presenetila Dženisa, moja najboljša prijateljica. To, da je prišla Novo mesto naj bi bilo zame presenečenje, ki pa sem ga malo uničila ko sem jo videla pred šolo. Potem pa je sledilo še večje presenečenje. Zavezali so mi oči in končno sem lahko vstopila v svojo sobo (prej nisem smela, ker sta tako rekli Špela in Dženisa ?). Ko sem pogledala kaj se dogaja, kaj sta mi punci pripravili in kako so vsi zbrani pričakovali, da pridem, so mi solzice sreče napolnile oči. Odprli smo šampanjec in ga skupaj spili, potem pa je bilo na vrsti odpiranje daril in pihanje svečk. ?
Da ne dolgotvezim, skupaj s svojimi najboljšimi in najbližjimi prijatelji sem preživela popoln dan in ravno takrat sem spoznala kateri so tisti pravi prijatelji, da so si vzeli čas zame in bili z mano pa čeprav samo eno uro ali pa celo cel dan. Najlepše se zahvaljujem mojima sončkoma, Dženisi in Špeli, ki sta vse to tako skrbno načrtovali, da sama nisem niti malo posumila kaj me čaka iz njune strani. Pravzaprav sploh vedela nisem, da sta si onidve na skrivaj pisali in načrtovali kaj bosta naredili že skoraj en mesec prej! Torej ponedeljek, dan ko sem dopolnila 18 let je bil res nepozaben, a sledil je še bolj nepozaben vikend v Ljubljani.
V soboto, 16. januarja je končno nastopila težko pričakovana zabava, ki je bila hkrati tudi nekakšno praznovanje moje polnoletnosti in ob meni je bila ta neverjeten večer Dženisa, za katero lahko rečem, da je moja stalna sopotnica na zabavah in brez nje to ne bi bila takšna doživetja kakršna so! ? V soboto sva obe najprej delali, potem pa smo skočile k njej domov samo po obleke in stvari, ki jih nujno potrebuje in nato k meni domov. Imeli sva zalo malo časa in rekordno hitro sva bili nared, ob 19:00 pa sva že imeli prevoz za v Ljubljano. Tam sva se malo sprehodili, potem pa se je že začela legendarna zabava, ki se je odvijala v Hangarju, glavni gost, ki nas je s svojo glasbo pripeljal do vrhunca pa je bil Roberto Capuano.
Na začetku je ogrel plesišče R.Bade, za njim pa je sledil odličen b2b, ki sta ga izvedla Nouze in Sub Maze in tako spravila še zadnje ljudi na plesišče. Vrhunec je sledil ob 3:30, ko je za mešalko stopil težko pričakovani Roberto Capuano in zatresel Hangar, ni zmanjkalo časa pa tudi za njegove največje hite kot so Vertigo, Obsessed in Mirror, ki so množico popeljali v popolno ekstazo. Za njim je v jutranjih urah nastopil Sinthetic in pričel z afterpartyem, potem pa nas je še tako utrujene spravil na plesišče blejski Ranchie s techno udarci. Nepozaben 13-urni žur je zaključila DJ-ka Nati Katchi. Vsi skupaj so ustvarili popolno plesno vzdušje in nepozaben večer, ki se je nadaljeval v nedeljsko jutro, a kakor vedno je bilo vsega prehitro konec. Po dolgem in napornem žuru sva se z Dženiso in najinimi prijatelji odpravile v stanovanje in si privoščile nekajurni počitek, zatem pa naju je že čakala pot nazaj domov in vstop v realnost.
Hangar v jutranjih urah
Ranchie
Vzdušje je bilo enkratno, tako v ponedeljek, kakor tudi v soboto in z veseljem in lepimi spomini se bom rada spominjala tega enkratnega partya. Kakor vedno, sva tudi tokrat spoznali nekaj novih prijateljev in z njimi navezale stike tudi po zabavi. Neverjetno, kaj vse se lahko zgodi v samo enem večeru in kakšno neopisno srečo prineseta dobra glasba in ples! Uničeni in razhojeni plesni čeveljčki govorijo sami zase kako dobra je bila glasba in vsa pohvala Dj-em, ki so nas splavili na plesišče ter razgreli naša telesa. ?
Malo sva si morali tudi odpočiti noge ??
Na tej povezavi si lahko ogledate kratek aftermovie kako smo se imeli ? Vsem vam želim ogromno dobrih in nepozabnih zabav in mogoče pa se na kakšni še srečamo ? Spread the love about music! ??
Novo leto in novoletne zaobljube
Ne maram klišejev, ”znucanih” stvari. Sovražim se zliti z okolico, biti ena izmed njih, povprečna. Ne, to nisem jaz, enostavno bi rada po svojih dejanjih in osebnosti izstopala. Ampak kljub temu bom pisala o nečem popolnoma klišejskem in aktualnem za sedanji čas. S svetlobno hitrostjo s bliža novo leto 2016 in kakor mnogi pravijo nov začetek. Sama bom v januarju dopolnila 18 let, tako da bi se lahko reklo, da bom imela dvojni nov začetek; prvi z letom 2016 in drugi s polnoletnostjo.
Nimam nikakršnih posebnih in velikih načrtov, se pa zavedam, da se bom morala nekaterih stvari lotiti drugače in bolj zavzeto. Vesela sem, ker lahko novo leto in polnoletnost uporabim kot ”izgovor” za spremembe, saj se mi zdi, da se bom tako veliko bolj držala stvari, ki sem jih sklenila. Predvsem so mi najpomembnejše te novoletne zaobljube:
- da ostanem zvesta sama sebi
- da sem to, kar sem in se ne pretvarjam
- da uživam in se zabavam maksimalno
- da izkoristim vsako priložnost, ki mi bo dana, ker nikoli ne morem vedeti kaj dobrega se lahko na koncu izkaže iz tega in ker vsaka nova izkušnja šteje
- da se resno in zavzeto lotim pomembnih nalog in dela
In pa seveda še nekatere osebne stvari. Glede zgoraj naštetih točk pa menim, da bi se jih morali držite prav vsi in ne samo ob novem letu, ampak vsak dan! ? Zdijo se mi kot nekakšne oporne točke kako živeti lepo, srečno in polno življenje.
Če imate tudi vi kakšne posebne želje ali novoletne zaobljube, potem predlagam, da si jih zapišete na list papirja in postavite na vidno mesto. Tako se jih boste tudi bolj držali, saj jih boste lahko znova in znova prebrali. Najpomembnejše pa je, da sami pri sebi veste zakaj ste si jih zastavili in kaj vas čaka na koncu kot nagrada, če se boste držali teh zapovedi in jih uresničili.
Vsem vam želim lep preostanek praznikov in da boste v novo leto zakorakali z velikim nasmeškom ter polni pozitive. Lepo praznujte novo leto in izkoristite svoj čas za družino in prijatelje! Imejte se radi! ?❤?
Hotela sem Ambasado Gavioli, pa sem jo dobila!
Vem, minilo je že kar nekaj tednov, odkar sem nazadnje pisala, ampak nikakor ne najdem časa za to. Vedno je tukaj šola in učenje, pa seveda želim preživeti še nekaj časa s svojimi prijatelji in čas kar leti, brez da bi se sploh zavedala. Vmes sem že dobila nekaj dobrih idej za pisanje, ampak očitno bodo mogle počakati, za danes pa sem se odločila, da opišem še eno mojo novo izkušnjo in dogodivščino, dokler se še vsega dovolj podrobno spominjam.
Ta vikend sem se zopet odpravila v Koper, k mojim ”starim” prijateljem. 😀 To se seveda Deni, Selman in sedemsto sedemdeset Denijevih bratrancev haha 😀 Iskreno povedano, do zadnjega dne nisem bila čisto prepričana, če sploh grem v Koper, ker nisem imela še nič dogovorjeno in splanirano, na srečo pa se je zadnji dan, v soboto vse lepo izteklo. Najprej sem se do Ljubljane odpravila z vlakom, do Kopra pa sem se odločila, da grem s prevozi. To je bilo prvič, da sem šla sama s prevozi in bilo me je malo strah na kakšnega voznika bom naletela, če bo previdno vozil in če bo vse vredu, ampak kot v večini primerov, sem se tudi tokrat za brez veze sekirala. Vsem tistim, ki se dostikrat na pot odpravite s prevozi svetujem, da si zapomnite registrsko številko preden se usedete v avto in jo pošljete ali svojim staršem ali pa prijateljem, da bodo vedeli v katerem avtu ste, za primer, da se karkoli zgodi.
Stilaši Deni in Selman v kopalnih haljah, kaj pa ?
Okoli pol osmih zvečer sem že bila v Kopru in tam me je počakal
Deni. Šla k njemu domov, kjer so naju počakali njegovi prijatelji, potem pa smo se odpravili k Selmanu. Pri njemu se nas je zbrala prava vesela druščina in zelo smo se zabavali. Tokrat za spremembo nisem bila edina pripadnica ženskega spola, ampak sta mi družbo delali še dve dekleti, Kelly in Dina, kateri sem prvič spoznala. Tudi onidve sta super punci in bili sta zelo prijazni do mene, čeprav smo se tisti dan šele spoznale. Še enkrat bom povedala, da je ta občutek sprejetosti res neprecenljiv, ko prideš v novo okolje in med nove ljudi, pa te vseeno zelo lepo sprejmejo medse, čeprav sem samo ena 17-letna Enja iz Dolenjske.
Ura je bila že toliko, da smo se morali urediti in počasi smo se odpravili v Ambasado Gavioli. Dina in Kelly pa sta se od nas poslovili, ker sta bili dogovorjeni, da gresta v Planet Tuš in tako sem spet ostala sama med mojimi Koprskimi fanti 😀 Ko smo končno našli prosto mesto, da pustimo naš avto, smo se odpravili pred Gavioli. Innn takrat… Meni so oči skoraj izpadle in čeljust se mi je povesila do tal! Pred mano sem zagledala vrsto ljudi, dolgo celo ulico, ki so čakali na vstop v Ambasado Gavioli. Veste kako je v ameriških filmih, ko ljudje čakajo na ulici v več deset metrski vrsti za vstop v klub… No tako je bilo v Izoli! Jaz kar nisem mogla verjeti svojim očem, da je tako veliko število ljudi čakalo, da bi prišli noter. Mislim, da bi morali čakati celo večnost, da bi prišli na vrsto, vendar smo tam na srečo srečali nekega njihovega znanca in smo se skupaj lahko malo vrinili na začetek vrste.
Jaz in Selman pred vhodom v Gavioli, zelo nekvalitetna slika, ampak neprecenljiv spomin! 🙂
Pozabila sem še omeniti, da sem mladoletna. Vstop v Gavioli pa je dovoljen samo polnoletnim, zato sem bila cel čas, ko smo čakali v vrsti malo zaskrbljena, če mi bo uspelo priti noter, ampak sem ostala pozitivna. Na vhod smo kupili karte in tako je napočil trenutek, ko sem se znašla pred varnostniki, ki so pregledovali karte. Samo upala sem, da mi ne bodo rekli naj jim pokažem osebno izkaznico, nakar mi varnostnik odtrga vstopnico in reče: ”Glej, da boš pridna!”. In to je bilo to, končno sem zadihala in vstopila v Gavioli. Točno se je videlo, da je vedel, da še nisem polnoletna pa me je vseeno spustil noter in za to sem bila izjemno vesela ter hvaležna. Ko sem vstopila se je ponovilo isto, kakor pred vstopom. Lahko sem samo gledala, vse me je čisto prevzelo. Če rečem, da je bil prostor ogromen, ne bom niti približno pravilno povedala. Bil je megaogromen. In ljudje, dobesedno jih je bilo notri več tisoč, polno nasmejanih obrazov, pregretih teles in ljudi, ki uživajo v plesu ter glasbi. In kmalu sem tudi jaz postala na izmed njih.
Najprej smo naročili pijačo in Selman se je prijazno ponudil, da mi malo razkaže kje je kaj. Gavioli je v dveh nadstropjih. Spodnji je bil večji in tam je vrtel glasbo glavni gost večera, Sven Vath, ki prihaja iz Nemčije. Zgornji prostor oziroma plesišče pa je bilo manjše, tukaj pa je vrtel glasbo moj bratranec Anej. Seveda sem šla do njega in ga na hitro pozdravila, potem pa sem nekaj časa plesala pri njem, seveda v prvi vrsti! 😀 Lepo ga je bilo spet videti in mogla bi biti slepa, če ne bi opazila kako on uživa ob vrtenju glasbe. Nekaj časa smo preživeli zunaj in pri šanku, nekaj časa pa smo seveda tudi plesali. Plesišče je bilo nabito polno in zlili smo se z množico plesočih ljudi. Videla sem ogromno nasmejanih obrazov in ljudi, ki so uživali v plesu, nobenemu ni bilo mar za nič drugega, kakor samo za to, da sledijo ritmu glasbe. Drugače pa je Ambasada Gavioli presegla moja pričakovanja, v resnici je bila večja kot v mojih mislih, vendar pa sem videla tudi nekaj stvari, za katere ne bi imela nič proti, če jih ne bi. Realnost je pač taka, da droge obstajajo in da so v uporabi, tokrat so bile tudi v moji neposredni bližini. Ljudi, ki to uporabljajo ne sodim, to ni moja stvar, vsak od nas si pač naredi tako, kakor mu je najbolje. Bilo je samo malo žalostno videti mlade in lepe punce, ki so jemale te stvari. Evo, in tako sem doživela Gavioli v vsej svoji veličini in realnosti. Na splošno je bil cel večer v Ambasadi Gavioli neverjeten in nepozaben, samo minil je prehitro, čeprav se je ura prestavila za eno uro nazaj. Začel se je že delati dan in počasi smo se morali odpraviti domov.
V nedeljo smo se zbudili, ko je bilo sonce že visoko na nebu, jaz pa sem se počasi morala pripraviti na odhod. Zadnjih nekaj ur sem preživela z Denijem in njegovimi prijatelji, potem pa me je Deni pospremil do železniške postaje. Tudi domov sem se odpravila s prevozi in vse je potekalo super. Res vse pohvale fantom, ker so spet tako lepo poskrbeli zame in mi omogočili tako zanimiv in seveda nepozaben večer! To, kar sem tukaj napisala ni še niti polovica vsega tega kar sem doživela in kar se je dogajalo, ampak nekaj pa tudi mora ostati samo moj spomin. ? In poleg tega ni besed, da bi opisala to moje doživetje, pač boste morali sami v Gavioli pa boste videli! 😀
Na koncu, da se še posebaj zahvalim mojim Koprskim fantom, najbolj pa Deniju in Selmanu, za mene so res super poskrbeli, bili prijazni, imela sem hrano, posteljo in čisto nič mi ni manjkalo! Doživela sem super noč, super žurko, družba je bila super in bolje ne bi moglo biti. Upam, da me bodo hoteli še kdaj vzeti s seboj! 😀
Veliko objemčkov in poljubčkov! ??
Nove dogodivščine in nova poznanstva
Za mano je še en razburljiv in zanimiv vikend, ki mi bo za vedno ostal v spominu. Tokrat sem se odpravila še malo dlje od Ljubljane in se spet malo ‘igrala’ s svojo varnostjo, ampak je bilo seveda vse dobro. Pripovedovanje bom najprej začela z nekaj leti nazaj, ko sem bila še v osnovni šoli. Mislim da sem bila v 8. razredu in takrat sem naravnooost oboževala Vauksa, njegovega brata Tima, Nejca, Denija in ostale primorske fante oziroma bolje rečeno reperje. Ker so živeli v Kopru, je bilo to zame posebno in najljubše mesto. Zdaj bi se najraje od sramu pogreznila v zemljo zaradi tega, kako sem bila obsedena z njimi, vendar pa smo vsi šli čez ta leta, ko so nam hormoni delali na polno in nas je metalo na vse strani. Ni minil dan, da ne bi poslušala njihovih pesmi in vsa besedila sem znala na pamet. Na nek način so mi bili takrat vzor, redno sem jih spremljala na facebooku in neizmerno sem si jih želela spoznati. Takrat pa za to ni bilo niti najmanjše možnosti.
Ampak seveda vse pride na svoje mesto ob pravem času in tudi jaz sem dočakala to. Začenjam se zavedati, da se vse moje želje, ne glede na to kako stare so, začenjajo uresničevati. Vse prihaja lepo na svoje mesto, približno si že predstavljam kaj si želim v svoji prihodnosti in začenjam izkušati življenje z veliko zabave (in odgovornosti!). No, ta velika želja, da spoznam te primorske fante se mi je začela uresničevati dve leti nazaj. Najprej sem spoznala Nejca (Megija) in seveda sem bila čisto navdušena. Prišla sem na kavo v Point bar, kjer je takrat delal. Ne morete si predstavljati mojega veselja, ko mi je skuhal in prinesel kavo primorski reper! Z Nejcem sva se do zdaj že večkrat videla in v njegovi družbi mi je vedno zelo lepo, čeprav je dosti starejši od mene.
To spoznavanje pa se je nadaljevalo letošnje poletje, ko sem bila v Portorožu na Beach partyu. Tam sem končno spoznala še Vauksa in Tima, katera sem si najbolj želela spoznati, ter dva njuna prijatelja, Vauksovo punco Saro in njeni dve prijateljici. Z njimi je bil tudi Nejc, zato smo se za njihovo mizo usedle jaz in še dve moji prijateljici in skupaj smo preživeli nekaj zabavnih ur.
Ta vikend pa sem se sama odpravila v Koper z vlakom. Bila sem dogovorjena z Denijem, da bomo bili za vikend skupaj in da lahko prespim pri njemu. V soboto ob pol petih popoldne sem imela vlak in bila sem zelo navdušena, ker ga bom končno spoznala, a hkrati me je bilo tudi malo strah, da ne bo prišel in bom na koncu ostala sama sredi Kopra. Na srečo se moj strah ni uresničil in ob osmih zvečer me je Deni čakal na železniški postaji. Bila sem tako živčna, ker sem ga končno spoznala in bilo me je strah kakšna se mu bom zdela, saj sem seveda želela napraviti dober vtis. Zdaj vidim, da je bila ta živčnost čisto nepotrebna in na srečo me je kmalu minila. Najprej sva šla k njemu domov in takoj za nama je prišel njegov prijatelj Selman. Spoznala sem tudi Denijevo mami, ki je bila zelo prijazna in mi ponudila kavo. Nekaj časa smo bili še pri njemu doma v studiu, ki je zares zelooo lepo urejen, potem pa smo šli k Selmanu v stanovanje. Tja so prišli še štirje njuni prijatelji in vsi so bili do mene zelo prijazni. Začuda se nisem počutila prav nič ogroženo ali utesnjeno, kakor se ponavadi med novimi ljudmi in na novem kraju, ampak sem bila v njihovi družbi zelo sproščena in imeli smo se super. Okoli mene je bilo šest starejših fantov in če bi hoteli, bi lahko z mano naredili kar koli bi hoteli, ampak mi nihče ni naredil nič hudega, kvečjemu so le lepo poskrbeli zame in bili prijazni. Ta občutek sprejetosti med nove ljudi je resnično zelo prijeten, sploh pa zato, ker sta bila Deni in Selman bolj poznana v Sloveniji.
Moj namen prihoda v Koper je bil sicer to, da se udeležim zabave v Ambasadi Gavioli, ampak na koncu do tja nismo prišli. Nič hudega za to, ker smo se vseeno imeli super, šli smo malo ven, na pijačo in bili ob obali. Vem, da bom vse lahko nadoknadila naslednjič, 24. oktobra, ko se bo Ambasada Gavioli odprla in začela novo sezono. Takrat nas bo na plesišče spravil Sven Vath, poleg njega pa bo tam vrtel glasbo tudi moj bratranec Aney F in komaj čakam, da ga spet vidim.
Večino časa sem preživela z Denijem in Selmanom, izredno zabavnima fantoma. Zame sta zelo lepo skrbela in počutila sem se, kot da imam ob sebi dve mami, saj sta me vedno spraševala, če me zebe, če sem žejna ali lačna, če sem mami sporočila, da sem vredu in podobno. 😀 Sicer sama nisem zahtevna in ne potrebujem ne vem kaj, ampak lahko res rečem, da sem imela čisto vse kar sem potrebovala! Žal pa je tako kot vedno vsega lepega enkrat konec in tako je napočilo že nedeljsko jutro. Bilo je samo še nekaj ur do mojega odhoda domov, ki smo jih izkoristili pri Selmanu. Skuhal nam je kavico, malo smo še poležavali in se pogovarjali in kar naenkrat je bila ura toliko, da sem jaz že morala iti domov. Deni in Selman sta me skupaj odpeljala na železniško postajo in malo je manjkalo, da bi zamudila vlak. Sama ne bi sicer imela nič proti, samo kaj, ko me je naslednji dan v šoli čakala kontrolna naloga iz slovenščine.
Obema sem zelo hvaležna za gostoljubje in skrb, saj sta bila z mano res dobra. Vesela sem, ker sem lahko spoznala nove, super in zabavne ljudi, dogovorili pa smo se, da se zopet kmalu vidimo in da sem kadarkoli dobrodošla na obali. Če mi ne bo zneslo prej, pa med počitnicami, ko bomo šli skupaj v Ambasado Gavioli! 😀 Tako sem lahko ta vikend spoznala še Denija in bilo je bolje kakor sem si lahko predstavljala. Zelo sem hvaležna mojim staršem, da mi dovolj zaupajo in mi dovolijo iti tako daleč in med neznane ljudi, saj brez njihovega dovoljenja ne bi mogla preživeti tako razburljivega vikenda. <3
Srečanje po dolgem času
Naša družina je dokaj velika in imamo veliko sorodnikov, s katerimi pa se ne vidimo pogosto in nimamo toliko stikov, na žalost pa lahko rečem, da večino svojih sorodnikov sploh niti ne poznam, a vendar jih imam vse zelo rada, saj smo iste krvi in so moja družina, kar mi zelo veliko pomeni. Bratrancev in sestričen pa nimam veliko in še z njimi se ne vidimo pogosto. Več kot en mesec sem komaj čakala petek, 18.9., ker sem načrtovala, da bom takrat videla svojega bratranca Aneja, s katerim se nisva videla več let, le slišala sva se kdaj pa kdaj in si na kratko povedala kaj je novega, da bi se videla pa nama nikoli ni zneslo.
Na Aneja sem res zelo ponosna, ker je DJ in ga praktično poznajo po celi Evropi. Od svojih znancev in prijateljev sem slišala toliko lepih stvari o njem, da je dober človek, kako dobro glasbo vrti in koliko oboževalcev ima, zato sem komaj čakala, da tudi sama to vidim in slišim. Ta dan sem končno dočakala v petek, ko sem se še z dvema prijateljema odpravila na zabavo v Ljubljano, kjer je med drugim tam vrtel glasbo tudi Anej. Bila sem prepričana, da se bom imela super, vendar se je na koncu izkazalo, da je bilo še boljše 😀 Zabava je bila v Moment baru in takoj, ko smo prišli tja, sem šla do Aneja. Bila sem zelo vesela,da ga končno vidim, pozdravila sva se in se malo pogovarjala, potem pa sem seveda odšla na plesišče. Glasba je bila odlična in vzdušje prav tako, bilo je ogromno ljudi in vsi smo neizmerno uživali. Organizator zabave je bila glasbena znamka Innocent Music, katere je eden od soustanoviteljev tudi Anej. Na srečo je bilo vreme ugodno in ni bilo preveč mrzlo, zato smo bili lahko brez skrbi, da bi nam vreme pokvarilo zabavo. Prve plesalce nas je na plesišče spravil Matt Time, za njim pa je bi na vrsti Uno Taman. Glavne zvezda večera je bila glasbena producentka Giorgia Angiuli, ki prihaja iz Italije in z neverjetno glasbo napolnila plesišče in nas popolnoma navdušila. Za njo pa je bil končno na vrsti Anej. Seveda sem bila njegova največja supporterka in cele tri ure plesala v prvi vrsti. Tisti občutek, ko sem videla Aneja za mešalno mizo, ko je vrtel glasbo in v tem užival je bil izjemen, najboljše od vsega tega pa je bilo, da sem to lahko opazovala in hkrati uživala tudi jaz.
Na zabavi sem končno lahko spet občutila vzdušje, ki je neopisno, evforijo in veselje vseh prisotnih. Ni bilo enega človeka, ki bi komu želel slabo ali bi bil nesramen, saj nas povezuje ljubezen do glasbe. Vsi skupaj, z Anejem za mešalno mizo, smo dočakali prve jutranje žarke, kar nas je samo še bolj napolnilo z energijo. Ampak žal je vsega lepega enkrat konec in smo se morali ob osmih s prijatelji odpraviti nazaj domov.
Anej se v glasbeni industriji predstavlja z imenom Aney F., z glasbo pa se ukvarja že deset let in namen te zabave v petek je bil, da proslavimo Anejevo 10. obletnico odkar je DJ in hkrati tudi njegov rojstni dan. Zabava je bila izvrstna, skoraj cel čas sem preživela na plesišču, spoznala sem nekaj novih ljudi, videla pa sem tudi veliko že znanih obrazov in lahko rečem, da je bila družba odlična! 🙂 Nekaj ljudi me je prepoznalo in mi rekli, da so prebrali moj blog, kar mi je bilo resnično lepo slišati. Zanimivo je tudi, da se na takšnih zabavah pojavlja tudi nekaj znanih medijskih obrazov.
Na svojega bratranca Aneja sem zelo ponosna in komaj čakam, da se spet vidiva in da zaplešem na njegovo glasbo. V naši družini so vsi moški nadarjeni za glasbo in so glasbeniki, ženske pa smo pri tem žal izvisele, ampak uživati v glasbi pa še vedno znamo. 😀 Žal imam bolj malo slikic iz zabave, ker niti nisem razmišljala o tem, da bi imela telefon v rokah. Naslednjič se pa vidimo spet na DeepGround Music v Ambasadi Gavioli! 😀
”Z glavo na zabavo” – za brezskrben žur
Vem, klišejski in obrabljen naslov sem izbrala, vendar pa se mi zdi, da je resnično ustrezen in upam, da vas bo pritegnil, da boste vsaj malo preleteli napisano. Odločila sem se, da napišem nekaj koristnega za vse žurerje, ki redno obiskujete zabave in v njih maksimalno uživate. Ne bom nobenemu solila pameti, k večjemu želim vsem samo dober in brezskrben žur, saj sem tudi sama ena izmed teh, ki se radi udeležijo zabav.
Če se redno udeležujete raznih zabav in ste na njih zelo aktivni oziroma, če radi plešete celo noč, tako kot jaz, je zelo pomembno, da spijete dovolj vode, da preprečite dehidracijo. Dehidracija nastopi zelo hitro, sploh pa, če ste v vročem prostoru, kot je na primer polno plesišče. Tam ste brez svežega zraka in se med plesom potite, k dehidraciji pa veliko pripomore tudi alkohol. Pomembno je, da si na vsake toliko časa vzamete odmor in greste ven na svež zrak in se odpočijete ter da spijete dovolj vode. Najbolje je, da imate oblečena udobna oblačila in obutev. Volnena oblačila niso priporočljiva, saj tako vaša koža ne bo mogla ”dihati”. To sama zelo dobro vem, ker se mi je že zgodilo, da sem dehidrirala in ni prav nič prijetno, sploh pa če se ti to zgodi na zabavi, kadar bi se morali imeti super, ampak na srečo sem kmalu prišla k sebi. Potrebovala sem samo malo počitka, svežega zraka in vode.
Dehidracija se lahko hitro pojavi, njeni znaki pa so boleča glava, vrtoglavica, suha usta in občutek žeje, vročica, zamegljen vid, ne zmožnost presojanja, slabost, bruhanje, občutili boste, da ste lačni, vendar pa bo ta občutek lažen, lahko pa pride do paničnega napada. Če se vam slučajno zgodi to, takoj povejte prijatelju in naj gre z vami na svež zrak. Usedite se in globoko dihajte, pomagali bodo tudi hladni obkladki na vratu, hrbtu ali rokah, pametno pa je, da imate s seboj tudi nekaj, da se preoblečete, če bodo vaša oblačila mokra. Če se stanje ne izboljša pa morate poklicati reševalce.
Na zabavah obstaja tudi možnost vročinskega udara, ki se najpogosteje pojavi ob pregretju telesa, če veliko plešete med množico ljudi in če je prostor brez svežega zraka. Najpogostejši znaki pojava vročinskega udara so mrzlica, ježenje kože, krči in vrtoglavica. Tudi tega preprečimo tako, da si vzamemo odmore med plesom in smo na svežem zraku, po potrebi se ohladimo z vodo in slečemo ali preoblečemo.
Pijte dovolj vode, vendar ne več kot pol litra na vsako uro, drugače povečate tveganje za možganski edem, priporočljivo pa je tudi pitje Cedevite ali soka, da nadomestite izgubljene elektrolite, s seboj pa imate lahko tudi sladke prigrizke. Moj namen je, da se bo čim več mladih žurerjev zavedalo možnih neprijetnih zapletov in da jih bodo znali preprečiti.
Velikokrat preberem kakšne zanimive informacije in dejstva, pa se mi zdi škoda bi bi šlo to v ”brez veze”, rada naprej povem kakšne koristne stvari in sem zelo vesela, če lahko tako komu pomagam. O teh stvareh sem malo raziskovala in brala zato, ker me je zanimalo o tem in zdaj vem kako preprečiti to ali pa pomagati komu, ki bo v takšnih težavah. Upam, da bo to tudi vam kaj koristilo.
Želim vam čim več nepozabnih zabav in plesa!
Ljubezen skozi moje oči
Odločila sem se in izbrala pogum, da napišem to in vam razkrijem velik del sebe, da z vami delim zelo osebne stvari v upanju, da se boste mogoče našli v tem in se kaj naučili iz mojih izkušenj. Na takšen način bi vam rada mogoče vsaj malo pomagala. Resnično težko se je popolnoma odpreti o sebi in govoriti o svojih osebnih stvareh, vendar sem se na pobudo prijateljice in prijatelja opogumila.
Vem, da je sedaj za mnoge tema o ljubezni in zvezah zelo aktualna, zato sem se tudi odločila, da z vami delim svojo izkušnjo. V začetku leta 2014 sem se zaljubila in vstopila v svojo prvo resno zvezo. Vsem je že dobro znano, da nekaterih stvari ne vidimo takšne kakršne so kadar smo zaljubljeni in to se je zgodilo tudi meni. Staršem nisem povedala za svojo zvezo, saj sem nekako imela občutek, da se z njo ne bodo strinjali in sem jo nameravala prikrivati čim dlje časa. Vendar pa se je nekako zgodilo, da so starši lansko leto izvedeli za mojo zvezo. Kot sem pričakovala se s tem starša nista strinjala, sedaj pa ko pogledam nazaj, se mi tudi zdi, da sta bila užaljena in razočarana, ker jima nisem zaupala. Prišlo je do tega, da sem se s staršema na smrt skregala in drug z drugim okoli dva tedna nismo spregovorili besede. Ta dva tedna sem večinoma preživela zaprta v svoji sobi, skoraj vse dneve sem prejokala, moja glava pa je bila polna skrbi in ves čas sem razmišljala kaj bi bila najboljša rešitev. Veliko sem razmišljala o tej situaciji in vedela sem, da bi bilo spet vse v redu, če bi jaz prekinila to zvezo, ampak sem se odločila, da bom še vedno vztrajala, staršem pa sem rekla, da sem jo prekinila. Takrat se mi je zdela to najboljša rešitev, saj mi je ta zveza veliko pomenila. To obdobje je bilo zame zelo žalostno, predvsem pa tudi stresno, saj sem morala svojim staršem lagati in prikrivati, pazila sem na vsak svoj korak in dejanje, da me ne bi dobili na laži. Samo po tem lahko že vidite koliko sem imela svojega partnerja rada, tvegala sem svoje odnose s starši in njihovo zaupanje do mene. Po svojih najboljših močeh sem se trudila, da ne bi prihajalo do konfliktov tako med mano in partnerjem, kot tudi s starši. Zaradi te zveze sem se odrekla mnogim stvarem, za katere mi takrat ni bilo žal, zdaj pa se mi zdi, da sem zamudila nekatere neponovljive priložnosti.
Tudi tokrat je resnica prišla na dan in starša sta zopet ugotovila, da sem v zvezi z isto osebo in da sem se jima zlagala. Toda tokrat je bilo veliko huje kakor prvič. Doma smo se resnično skregali na smrt in prišlo je tako daleč, da nisem več živela doma. Odločila sem se, da bom bivala v dijaškem domu, kar pa je bilo možno, saj so bili moji dohodki (štipendija, otroški dodatek) dovolj visoki, da so mi to omogočili. Ko se je to zgodilo nisem dopolnila niti še 17 let in zame se je odvijal pravi pekel. Bila sem razdvojena med dvema stranema, med ljudmi, ki sem jih imela zelo rada in nisem hotela izbirati. Vendar pa sem se morala odločiti med svojimi starši in svojim partnerjem. Ne glede na to, kaj vse so moji starši naredili zame, me podpirali in skrbeli zame, sem se jaz odločila, da bom na partnerjevi strani in da ostanem z njim.
V dijaški dom sem odšla v začetku januarja in od takrat nisem nekaj mesecev svojih domačih niti videla niti slišala. Moj partner je bil par let starejši od mene in se je očitno počutil kot, da je bila zdaj njemu namenjena vloga mojih staršev. Več časa sva bila skupaj, bolj sva se počutila sproščena drug ob drugemu, kar je drugače super, vendar si me je vse bolj in bolj prisvojeval in pričakoval od mene, da naredim kakor mi reče. Zaradi tega sem imela strah narediti karkoli, iti nekam s prijatelji ali prijateljicami, da bom kaj narobe rekla ali naredila, saj sem bila prepričana, da se bova skregala. Tako sem vsak dan sebe na nek način omejevala in nisem bila srečna samo zato, da bi bila oseba, v katero sem bila zaljubljena, zadovoljna. Upoštevala sem vse njegove nasvete, tudi oblačila sem se tako, kot mi je on rekel in kakor je bilo njemu všeč. To pa se mi ne zdi niti malo prav, saj bi se vsako dekle moralo obleči tako, kot si sama želi.
Po enem letu in petih mescih zveze me je partner zapustil in rekel, da je med nama konec (spet). Takrat pa sem se jaz odločila, da tako ne gre več naprej, da se sedaj resnično ne smem vrniti nazaj k njemu in da se moram končno postaviti zase, saj sem veliko več vredna in si zaslužim nekaj boljšega, ne pa, da vsak z mano dela kakor želi. To je bila moja zadnja odločitev in res sem se je držala. Tudi čez en teden, ko me je prosil, da bi bil rad z mano in jokal sem bila odločna in rekla ne. Moja čustva do njega niso bila več ista, saj me je večkrat močno prizadel in začela sem se zavedati, da ta zveza ni peljala nikamor. Bila sem zelo razočarana in tudi prevarana iz njegove strani, zato sem se odločila, da se v to ne bom več spuščala in konec. Zaradi prijateljic iz dijaškega doma sem se zamotila in ga prebolela. Zaradi moje odločitve, da grem jaz naprej, je bil on tako jezen, da mi je naredil vrsto grdih in neumnih stvari ter tako pokazal je svoj obraz in kako zloben je.
Šele takrat, ko se je ta zveza končala, sem jaz odprla oči in videla kakšne so stvari v resnici bile. Pustila sem, da je nekdo z mano delal kar je želel in to je bila moja največja napaka. Na srečo sta mi starša kljub vsemu stala ob strani in sčasoma so se naši odnosi zelo izboljšali ter bolj smo se zbližali drug z drugim. Vesela sem, da mi ni potrebno biti več česarkoli strah, v teh nekaj mesecih sem lahko počela in šla kamorkoli sem želela, vse mi je bilo res zelo lepo in bila sem brez kakršnih koli omejitev. Vsa dekleta in fante, ki so morda v isti situaciji, kot sem bila jaz, vam iz srca svetujem, da se čim prej odmaknete od človeka, ki tako upravlja z vami in zaradi katerega ste nesrečni. In pa mladi smo še, čaka nas še ogromno dogodivščin, katere moramo preživeti preden se ustalimo z nekom. Zapomnite si, da je nekaj najhujšega kar lahko storite to, da preprečite svojemu partnerju, da dela tisto kar želi in ga veseli.
Po tej izkušnji sem postala boljša in drugačna oseba, bolj samozavestna in znam se postaviti zase, čeprav je včasih težko. To, kar se mi je zgodilo me je oblikovalo v osebo, kakršna sem danes in vesela sem, da je vsega tega končno konec.
Veliko ljubezni vam želim!
Povratek v šolske klopi
Danes je napočil dan, ko smo se dijaki ponovno vrnili v šolske klopi. Sama sem se tega dneva veselila in verjamem, da sem bila ena redkih. Že včeraj zvečer sem prispela po dobrih dveh mesecih nazaj v dijaški dom. Komaj sem čakala, da spet po dolgem času vidim svoje tri najboljše prijateljice, Brigito, Špelo in Iriso. Kot vse punce, smo si tudi me imele veliko za povedati in smo ostale budne dolgo v noč in se pogovarjale ter seznanile druga drugo o najnovejših dogodkih. Moje veselje, ko sem jih končno videla je bilo neopisno, zelo sem pogrešala njih in naše skupno druženje vsak dan.
Eden izmed razlogov, da sem vesela sem, da se je začelo novo šolsko leto, je tudi to, da bo vse potekalo po ustaljenem urniku in določenem načrtu. Rada imam vse pod nadzorom in biti na sigurnem. Tako se moj življenjski ritem vrne nazaj v normalnega, dovolj spim, imam redne obroke, kar je najpomembneje in imele bom določene obveznosti vsak dan. Tako bom tudi postala bolj odgovorna in odrasla oseba. Dijaški dom daje dijakom odlično priložnost, da se naučijo samostojnega življenja, saj bodo čez teden sami poskrbeli za stvari, ki jih morajo opraviti in izpolnjevati svoje dolžnosti.
Rada hodim v šolo in nekoč si tudi sama želim postati profesorica ter podati znanje naslednjim generacijam. Dijake ne bi želela samo naučiti stvari, ki so zapisane v učbenikih, ampak bi jim želela podati tudi nekakšno splošno znanje in jih pripraviti na vstop v svet.
Danes je bil prvi šolski dan in zopet smo se vrnili na svoje srednje šole, med svoje sošolce. Moj dan je potekal v redu, nič posebnega. Ponovno sem srečala stare obraze, razredničarka pa nas je obvestila o novostih v tem šolskem letu, potem pa smo bili prosti. Nekaj časa sem preživela z bivšimi sošolkami, preostanek dneva pa sem se družila s prijatelji iz dijaškega doma. Tam nam res nikoli ni dolgčas, vedno se zamotimo z različnimi stvarmi in se zabavamo. Veliko mi pomeni to, da lahko vsak dan od ponedeljka do petka preživim v družbi svojih vrstnikov in dobrih prijateljev, saj sem zelo družabna oseba.
Spet sledijo dnevi učenja in pripravljanja na teste, zato želim vsem veliko sreče, znanja in uspeha!
Aktivne počitnice
Danes sem morala žal vstati bolj zgodaj, kar mi nikakor ne ustreza, saj nisem niti malo jutranji tip. Vstala sem, se uredila in pojedla, ampak, da sem se dejansko zbudila pa sem potrebovala okoli tri ure oziroma do takrat, ko sem spila svojo prvo kavico. S Tomažem sva se zjutraj, okoli devetih odpravila na pot do Obrovca. Kot sem že omenila, sva tam spila kavo, potem pa naju je že čakala pot naprej. Peljala sva se po dokaj visoki nadmorski višini in vijugasti cesti. Bilo je izredno malo znakov o naselitvi ljudi, videla pa sem lahko prostrane zelene vrhove. Čeprav je izgledalo zapuščeno in divje, sem bila resnično vesela, da še obstaja kakšen kraj, kamor ni posegla človeška roka in vse razkopala.
Med dolgo vožnjo sva se peljala mimo starega srbskega samostana in videla nevesto na njen najsrečnejši dan, konec najine poti pa je bil kanjon reke Krupe. Cilj današnjega dne je bil, da prehodiva celo pot do dna kanjona in lahko rečem, da sva bila prava pohodnika. Pot je dokaj hitro minila, čeprav ni prijetno, ko moraš gledati v tla in paziti na vsak kamen na svoji poti. Kaj kmalu sva prišla v dolino, kjer je bilo čudovito, tam pa so rasla tudi figova drevesa. Posebnost te doline je bil most Kudin, zgrajen iz samega kamna, dolg pa je kar 109 metrov. Legenda pravi, da ga je zgradil mladenič, da je lahko prišel čez reko na drugo stran, kjer je živelo dekle, v katero je bil mladenič zaljubljen. Po mostu sem se tudi sprehodila in bilo me je strah, saj je bil most zgrajen samo iz kamenja, tam pa stoji že okoli sto let, zato sem se bala, da se bo zrušil pod mojimi nogami. A na srečo se to seveda ni zgodilo.
Sledilo je še bolj naporno vzpenjanje nazaj na vrh, vendar mi je uspelo. 😀 Za vse, ki radi hodite, vam priporočam, da se v hribe ali gore odpravite v dopoldanskih urah, ko sonce ne sije tako močno, obvezno pa imejte s seboj veliko hladne oziroma mrzle vode. Tudi tisti, ki bi bili radi zagorele in čokoladne barve, kot jaz, pojdite raje kot na plažo v hribe, saj je tam sonce veliko močnejše in takoj boste porjaveli, verjemite mi, je preizkušeno! 😉
Lačna in utrujena sem končno dočakala izvrstno mesno kosilo ob obali, sledilo pa je seveda še kopanje v morju in poležavanje v Paklenici. Na srečo tam ni bilo nobenih ribic, zato sem celo šla v morje, preostali čas pa sem brala. Tamkajšnja plaža mi je resnično všeč, le zelo zoprni komarji so tam. Proti večeru naju je s Tomažem čakala še pot nazaj v najin apartma.
Na koncu dneva moram priznati, da se počutim odlično, kljub napornem lazenju v hribe. Veliko manj sem napeta in moje telesno ter psihično počutje je boljše. Pametno je, da se bi se večkrat ukvarjala s športom, saj vidim, da je zelo koristen. Enako svetujem tudi vam! 🙂
Zadnje dni počitnic na otoku Vir
Zadnje dni svojih počitnic preživljam na morju, na otoku Vir, odločila pa sem se, da vam povem kako sta potekala moja zadnja dva dneva. Včeraj popoldne sva se z mojim očetom, Tomažem odpravila na kratek dopust, odločila pa sva se, da se bova odpravila na otok Vir. Po skoraj štiriurni vožnji, okoli osmih zvečer, sva končno prispela na cilj. Otok Vir leži v severni Dalmaciji, otok pa je s celino povezan z mostom, zgrajenim leta 1976. Ko sva s Tomažem prispela pred apartma, v kateremu bova preživela naslednje dni, sta naju lastnik in lastnica zelo lepo in toplo sprejela. Povabila sta naju tudi na kavico in kratek klepet. Na koncu smo se odločili, da bomo tudi večerjali skupaj in tako sva ob dobri hrani preživela še nekaj ur z lastnikoma.
Ker sem bila od dolge poti kar utrujena, sem se kmalu odpravila v posteljo, da se odpočijem. Naslednji dan, ko sem se najedla in uredila, sva se s Tomažem najprej zapeljala po otoku in si ga bolje ogledala. V miru sva spila kavico v prijetnem lokalu ob morju, potem pa sva se odpravila na plažo. Našla sva super plažo na koncu otoka, ki je bila prijetna in mirna. Zelo mi je bilo všeč, saj plaža ni bila nabito polna, ampak je vsak imel svoj mir, borovci pa so nudili prijetno senco. Zato je po mojem mnenju otok Vir primeren za vse, ki imate na svojem dopustu radi zasebnost, tišino in mir ter za tiste, ki ne marate gneče in veliko ljudi okoli sebe.
Sicer pa je bil vhod v morje zelo težaven, saj je bilo veliko ostrih skal, kar pa me ni motilo, saj sama nisem velika oboževalka morja in plavanja. Ko sva s Tomažem našla primeren in ne težaven vhod v morje, so moje slabovidne oči seveda takoj opazile par manjših jat ribic in vsa prestrašena sem se pognala nazaj na kopno. Zanimivo o meni je, da se na smrt bojim rib v morju, pa naj so še tako majhne. Lahko se smejete kolikor želite, vendar je ta moj strah do rib res neizmerno velik. Tako kot se nekateri bojijo kač in pajkov, se jaz bojim rib. Ne vem kaj je razlog za to, ampak enostavno mi ni prijetno, ko nekdo plava poleg mene in se me dotika. Čeprav so me ribe pregnale iz morja, nisem bila čisto nič žalostna, saj sem svoj čas lahko končno izkoristila za branje. Zadnje tedne sem bila namreč polno zasedena, danes pa sem lahko mirno poležavala na plaži in v enem dahu prebrala skoraj polovico knjige.
Proti večeru sva postala s Tomažem že precej lačna in odpravila sva se poiskati primerno restavracijo, kjer bova večerjala. Našla sva restavracijo, ki je bila čisto ob morju in sva poleg dobre hrane lahko uživala tudi v prelepem razgledu na sončni zahod. Tomaž si je za večerjo privoščil pražene lignje, jaz pa sem jedla špagete z morskimi sadeži. Bilo je okusno, vendar sem jedla tudi že veliko boljše.
Z gotovostjo lahko rečem, da je bil današnji dan prijeten in uspešen, jutri pa naju s Tomažem čaka še malo pohodništva in raziskovanja. Svoje zadnje dni počitnic bom še izkoristila, potem pa me čaka povratek v šolske klopi in učenje. Komaj čakam!
Upam, da boste tudi vi zadnje poletne dni lepo preživeli!
