Enja.si

V soboto zjutraj, 20. avgusta, sem se morala vstati že zelo zgodaj zjutraj, saj me je tisti dan čakalo nekaj prav posebnega in zame čisto novega. Oče me je povabil na potovanje z njim v sklopu njegovega novega projekta 20.00 kilometrov z avtom po Evropi in z velikim veseljem sem mu odgovorila z DA. Dan odhoda je hitro napočil in zaradi navdušenosti, sem tisti večer bolj malo spala. Odločila sva se, da se odpraviva v Črno goro in Albanijo, kar je bil moj predlog, saj sem si ti dve državi želela ogledati in spoznati od blizu. Zanimivi sta mi zato, ker so praktično tako blizu, obiskala pa jih nisem še nikoli. Zanimanje za Albanijo in njihovo kulturo je v meni vzbudila ena izmed najboljših prijateljic, ki sem jo spoznala v dijaškem domu. 

Na pot sva se s Tomažem odpravila v soboto, okoli 7. ure zjutraj. Načrtovanje celotnega potovanja sem seveda prepustila Tomažu, ker ima s tem več izkušenj, a o kakršnikoli spremembi se je posvetoval z mano in me vprašal, če se strinjam z njegovimi predlogi. Najina prva destinacija je bila Albanija, do katere sva prišla preko Hrvaške, Bosne in Črne gore. Najin prvi postanek je bil v Bosni, do koder sva se vozila približno 5 ur. Iskreno povedano, tako dolgih voženj v avtu nisem navajena, saj smo se z družino le nekajkrat odpravili na daljšo pot. A pot do Bosne mi je minila hitro, saj sva se s Tomažem med vožnjo pogovarjala, hkrati pa sem lahko občudovala naravo in spreminjanje pokrajine ter načina življenja ljudi, ko sva prišla v Bosno. Na najinem postanku sem prvič jedla bosanski burek, sproti pa sva se ustavila še na kavici, da naju malo zbudi in pripravi na nadaljevanje dolge poti. Čakalo naju je še nadaljnjih 6 ur vožnje do Črne gore, kjer sva imela rezervirano prenočišče. Na poti do tja sva se ustavila še na okusnem kosilu, malo pred mejo s Črno goro. Prečkanje meje je bilo enostavno in hitro. Pri tem sva imela veliko srečo, saj je bila na nasprotni strani dolga kolona vozil, ki je čakala na izstop iz države. Peljala sva se po cesti, katero je obdajala čudovita narava: gozd, gore in kanjon reke Pive. Tam sva se ustavila in posnela nekaj fotografij ter nadaljevala pot. Pozno zvečer sva utrujena in izčrpana prišla do prenočišča. Natančneje, spala sva v apartmaju ob obali, v mestu Herceg Novi. Lastnik je bil zelo mlad in prijazen, soba pa je bila dovolj velika in res lepo opremljena.  Dolga pot me je zelo izčrpala in takoj sem zaspala.

Kanjon reke Pive

Naslednje jutro naju je čakalo še nekaj ur vožnje do Albanije. Ko sva prečkala mejo med Črno goro in Albanijo, sem lahko takoj opazila razliko med tema dvema državama. Spremenila se je narava, življenjsko okolje ljudi, najbolj pa je bila opazna razlika v jeziku in kulturi. Albanščina je resnično zapleten jezik in ga je nemogoče razumeti, a s Tomažem nama je prav dobro uspelo komunicirati s tamkajšnjimi ljudmi. Najin prvi postanek v Albaniji je bil v mestu Lushnja. To mesto leži ob avtocesti, po kateri naju je peljal GPS, in tam sva se ustavila na kosilu. Precej lačna, nisem vedela kaj pričakovati od njihove hrane. Po premisleku sem v restavraciji naročila špagete z bolognese omako in grško solato. Ko sem poskusila obe jedi sem bila srečna, ker sta bili res zelo dobrega okusa. Po kratkem postanku naju je čakalo še nekaj ur vožnje do mesta Vlora, kjer sva prenočila.

Prvo kosilo v Albaniji

Vlora je veliko mesto ob prečudovitem Jadranskem morju. Tamkajšnje plaže so bile najlepše kar sem jih videla. Tudi iz hotelske terase, kjer sva prenočila, je bil prečudovit razgled na morje. Opazovala sem sončni zahod in ostala še nekaj časa zunaj, potem pa sem odšla v posteljo. Naslednje jutro sva se zbudila kar zgodaj zjutraj, ker sva se odločila, da greva malo na plažo. Tam sva bila sicer na kratko, ker se nama je mudilo, ampak mi je bilo vseeno zelo lepo. Morje je bilo čisto in plaže lepo urejene. Res je bilo sanjsko.

Plaža

Ko sva v hotelu s Tomažem pojedla zajtrk in spakirala svoje stvari, sva se odpravila še bolj na jug Albanije, do mesta Ksamil. Med potjo sva se večkrat ustavila in si ogledala nekaj čudovitih krajev. Ob ogledih mi je zastal dih, saj kaj takega v Sloveniji ni videti! V mesto Ksamil sva zopet prispela zelo pozno zvečer. Spala sva v nečnadstropni hiši, v eni od sob. Soba ni bila ravno velika in v njej pa je bil samo ena postelja, zato sva morala lastnico prositi, da je prinesla še dodatno posteljo zame. Tudi kopalnica je bila precej majhna, a vsaj imela sva svojo. V kopalnici nisva imela tuš kabine, zato je bilo tuširanje pravi podvig. Tam sva ostala tri dni in to je bil tudi meni osebno najlepši del potovanja do sedaj. Ker sva s Tomažem tam preživela največ časa, sem lahko resnično videla kako poteka življenje v Albaniji. Res je, da je to čudovita država, katere ogled vsekakor priporočam, a je tako drugačna od Slovenije. In prav to me je očaralo. Na cesti in ulicah je vladala zmeda v prometu, vsak se je peljal hitro in neprevidno, prehodov za pešce pa ni bilo, zato si cesto lahko prečkal kjer si želel. Bila je zelo velika gneča kamorkoli si se obrnil, čistoča pa tudi ni bila na nivoju. Najbolj sem bila presenečena nad tem, da so ljudje smeti metali kar skozi okno.

Od mesta, kjer sva bivala je bil le nekaj minut oddaljeno arheološko nahajališče Butrint. Zasledila sem ga že na zemljevidu Albanije in imela sem željo, da bi se tam ustavila in si ga ogledala. Moja želja se je uresničila, saj sva že naslednji dan odšla tja. Butrint je prečudovit kraj, kjer sem lahko videla mešanico arheoloških ostankov in prečudovite mediteranske narave, nahaja pa se na manjši vzpetini. Mesto je znano in poseljeno že v prazgodovini, sčasoma pa je dobival vse večji pomen ter se razvijal in večal. Butrint je bil najprej pod vplivom grške kulture, ker je bil eden izmed grških polis, v času Rimljanov pa je postala rimska kolonija. V tistem času se je mesto znatno povečalo in razvilo. Preko kanala Vivari pa so v tistem času zgradili tudi akvadukt. Ker imam rada zgodovino in ker me še posebej zanimata grška in rimska kultura, sem tam zelo uživala. Ostala sem skoraj brez besed, vse kar sem lahko rekla, je bilo le: WAW! ?

Butrint

Ogled mesta Butrint pa ni bil edini najlepši del tega potovanja. Imela tudi odlično družbo. Takoj sem se dobro ujela s tremi fanti. Eden izmed njih je bil sin od lastnice apartmajev, ostala dva pa sta bila, tako kot jaz, tam na dopustu. Fant, ki je bil tam na dopustu je bil prav prijeten in duhovit, njegova posebnost pa je bila, da je verjel v vesoljce in nam navdušeno kazal posnetek neznanega letečega predmeta v Albaniji. Drug fant, ki sem ga spoznala, pa je bil iz Italije. Trenutno je bil na potovanju po Albaniji, odpravil pa se je čisto sam. Pripovedoval nam je različne dogodivščine, ki jih je doživel v Albaniji. Najbolj mi je bilo zanimivo, da smo se tako dobro ujeli, kljub vsem razlikam med nami. Bili smo zelo različnih let (od 14 do 31) in različnih narodnosti, zato smo se pogovarjali v angleškem jeziku in s pomočjo rok. Sin lastnice je dobro poznal mesto Ksamil, zato nas je peljal na sprehod po mesto in ob obali, večer pa smo preživeli ob okusnem albanskem pivu in pogovoru. Pogovarjali smo se o potovanjih, ter primerjali naše načine življenja, vero in kulturo. Ta večer in družba mi bosta za vedno ostala v spominu, saj kaj takega še nisem doživela! ❤

Prijatelji