Enja.si

Po treh dneh bivanja v mestu Ksamil, sva se s Tomažem že dopoldne odpravila naprej na pot. Odločila sva se, da bova tokrat pot nadaljevala bolj v notranjosti države, saj sva se do zdaj večino časa vozila ob morju. Spet sva preživela cel dan v avtomobilu in imela sem ga že vrh glave. Nisem se mogla udobno namestiti in vroče mi je bilo. Bila sem tudi kar malo izčrpana, saj takega tempa nisem navajena na počitnicah, na srečo pa sva imela nekaj postankov, kjer sva si ogledala zgodovinske znamenitosti Albanije. Najini prvi postanek je bil v mestu Gjirokastër. Tam sva se ustavila, da bi si ogledala grad, ki leži na vzpetini, v njem pa so razstavljeni nekateri predmeti iz časa vojne. Do gradu sva se povzpela kar peš, po tlakovani cesti. Med vzponom sva hodila po ozkih ulicah, stavbe pa so se držale druga druge. Na cesto so gledale mnoge majhne trgovine s spominki in nekaj lokalov ter pekarn. Bilo je živahno in poln ljudi, kar je vsemu skupaj dajalo prav poseben čar. Na vrhu je bil izjemen pogled na majhno mestece. Skoraj vse je bilo kamnito, tudi hiše. Bil je res veličasten pogled. Ko sva se sprehodila po gradu in si vse ogledala, sva se ustavila na kavici in nekaj na hitro pojedla, saj naju je že lovil čas. 

Še nekaj ur sva preživela v avtu in spoznala, da sva se glede časa malo uštela. Na zemljevidu je vse skupaj izgledalo veliko bližje, a v resnici se nisva kaj veliko premaknila. Zato sva se odločila, da najdeva hotel, kjer bova prenočila in naslednji dan nadaljevala. Na spletu sva našla majhen in prijeten hotel v bližini jezera Komani, saj sva si jezero želela videti tudi od blizu. Padel je že mrak, vozila pa sva se po cesti, kateri jaz sploh ne bi rekla, da je cesta. Bila sem lačna, žejna in predvsem utrujena, zato sem komaj čakala, da se lahko umijem in grem v posteljo. Kar nekaj časa sva se že vozila in iskala hotel, ko se je Tomažu zazdelo, da je videl tablo z napisom, da oddajajo sobe. Ustavila sva se in Tomaž mi je naročil, naj počakam v avtu, on pa bo odšel vprašati za prenočišče. Tistih nekaj minut, ki sem jih sama preživela v avtu, v popolni temi, so bile najdaljše minute tega potovanja. Ko se je Tomaž vrnil, je zraven prišel še nekdo. Olajšana sem stopila iz avta in Tomaž mi je rekel, da tukaj ni hotela, ampak živi družina, ki je bila tako prijazna, da nas je sprejela v svoj dom in nama ponudila, da prespiva pri njih. Ob tej novici sem bila malce šokirana, vendar olajšana, da noč ne bom preživela v avtu. Vzela sem svoje stvari in odpravili smo se do njihove hiše po ozki potki. 

Tomaž se je takoj odpravil v posteljo, jaz pa sem se odločila, da bom še nekaj časa preživela zunaj z družino, saj sem videla, da so zelo prijetni ljudje. Najbolj sem bila vesela, ko sem videla, da imam tudi družbo svojih let. Deklica je bila stara 16 let, njen mlajši brat pa okoli 13 let. Družino so sestavljali še njun mlajši bratec, mama, teta, stric, babica in oče, ki pa je bil trenutno v službi. Bili so zelo prijazni do mene in mi takoj ponudili pijačo. Usedli smo se na balkon in se začeli pogovarjati. Sporazumevali smo se v angleščini in s pomočjo google prevajalnika. Angleško je znala le punca, ki je bila malo mlajša od mene, zato so ji ostali rekli kaj naj me vpraša, jaz se sem odgovorila in ona jim je moj odgovor prevedla. Spraševali so me različne stvari, večinoma o tem, kakšno je življenje v Sloveniji in kakšne so naše navade. Pripadnice nežnejšega spola so bile očarane nad mojimi trepalnicami, lasmi in nalakiranimi nohti. Spraševale so me, koliko stane frizer v Sloveniji in ko sem povedala ceno, so se samo prijele za glava in široko pogledale. Vprašali so me tudi ali že imam fanta, ob čemer sem se lahko le nasmejala. 😀 Ure so hitro minevale in vsi ostali so se že odpravili spat, na balkonu pa smo ostali le že jaz, dekle, njen brat in njuna teta. Na vrsto z vprašanji sem prišla tudi jaz in želela sem vedeti cel kup stvari. Njuna teta je bila noseča, pričakovala pa je deklico. Izvedela sem, da je v njihovi navadi, da se dekleta že zelo mlada poročijo, že približno toliko stare kot sem jaz. Ko pa je dekle staro čez dvajset let, težko najde moža, ker je že ”prestara”. Nad tem sem bila kar šokirana, ker si nikakor nisem mogla predstavljati kako bi bilo, če bi se morala že zdaj poročiti in biti mama. Naučili so me še nekaj albanskih besed in se mi smejali, ko sem se trudila pravilno izgovarjati, a na koncu sem se le naučila kako se reče ”lahko noč”. 😀 Zaklepetali smo se pozno v noč in kar naenkrat je bila ura že ena zjutraj, zato smo se odpravili spat. Nikoli v življenju si nisem predstavljala, da bom kdaj doživela kaj takega. Bila sem zelo presenečena nad njihovo prijaznostjo in nad tem, kako lepo so nas sprejeli v svoj dom, pa čeprav sva bila tujca. Pogovor z njimi mi je dal misliti in bila sem srečna, da imam vse to, kar imam. Njihova družina ni bila ravno premožna, v službo pa je hodil samo oče. S to izkušnjo sem lahko čisto od blizu videla in začutila na svoji koži kako pravzaprav poteka življenje v Albaniji, zato je bil to meni osebno najlepši del potovanja. 

Naslednje jutro, ko sva se s Tomažem zbudila, naju je na mizi čakala cela pojedina. Vso to hrano so pripravili samo za naju, saj ni jedel nihče od njih in ob tem sem se počutila neprijetno. Želela sem si, da si vsi skupaj zajtrkovali. Ko sva s Tomažem povedala, da bova najino pot nadaljevala do jezera Komani, je njihov oče povedal, da on tam dela in da gre lahko z nama. Vprašala sem še dekle in njeno teto ali bi se nama pridružile in z nasmeškom sta odgovorili pritrdilno. Sledeči dogodki mi niso bili ravno jasni, saj so se vsi trije lepo uredili, teta pa je celo oblekla obleko, visoke petke in se našminkala. Zaradi tega sem pričakovala, da bomo prišli v večje mesto, polno ljudi. Usedli smo se v avto in po dobri uri vožnje prišli do mesta Komani. Ob pogledu nanj sploh nisem imela občutka, da smo prišli v mesto, ker je bilo tako majhno in nerazvito. Bolj ti temu rekla, da je naselje. Njihov oče je meni in Tomažu cel ponosen pokazal njegovo delovno mesto, to je bila hidroelektrarna. Najprej smo se ustavili v enemu izmed dveh lokalov v mestu in spili kavo, potem pa smo se odpravili do jezera. Jezero Komani je bilo res čudovito in mogočno, po njem pa poleg ladij pluje tudi trajekt. Mislim, da sta bili dekle in njena teta prvič na jezeru, saj je bilo v njunih očeh videti navdušenje in tudi strah pred tako mogočnim jezerom. Teta je, kljub temu da je imela obute visoke petke, stopila v jezero in na obrazu se ji je narisal širok nasmešek. Še nekaj časa smo občudovali jezero, potem pa smo se odpravili nazaj, ker naju je s Tomažem čakala vožnja do Črne gore. 

Kar takoj sva se odpravila na pot in imela le krajši postanek, da sva nekaj pojedla, ker sva čim prej želela priti v Črno goro. Med potjo sem lahko zopet spremljala spreminjanje okolice in mest. Nisem mogla verjeti koliko različnih stvari sem videla in doživela v tako kratkem času in na tako majhnem območju. Končno sva prišla do mesta Herceg Novi, kjer sva bivala v prečudoviti vili. Lastnica je bila zelo prijazna in naju je lepo sprejela ter nama povedala nekaj o sebi in o mestu. Apartma, ki je bil dodeljen nama s Tomažem je bil velik, prostoren in lepo opremljen, zraven pa je bil balkon in na spodnji terasi tudi bazen. Sedaj je sledilo nekaj dni dejanskih počitnic, saj so bili to zadnji dnevi potovanja. Večino časa sem poležavala ob bazenu, eno popoldne pa sem porabila za sprehod in raziskovanje mesta. Sprehodila sem se po starem delu mesta in se ustavila v lokalu na kavi in sladoledu. Opazovala sem mimoidoče ljudi in uživala v miru. Tudi s Tomažem sva se en večer odpravila na sprehod ob morju in po mestu. Skupaj sva preživela 11 dni, kar je bilo največ do zdaj in v tem času sva se resnično zbližala in stkala prijeten odnos med nama. To so bile ene izmed najlepših počitnic, kjer sem doživela veliko novega in spoznala veliko prijetnih ljudi.

Ker posladek sledi na koncu, sem predzadnji dan potovanja lahko preživela z mojo najboljšo prijateljico Špelo. Ona je bila ravno tisti čas na maturantskem izletu v Budvi in zdelo se nama je zabavno, da bi se lahko takrat videli. Svojo željo sem povedala Tomažu in strinjal se je, da odideva do Budve. Bila sem v pričakovanju, da končno vidim svojo Špelo in še z njo preživim nekaj časa. Najprej smo šli vsi trije na kavo, da sta se Tomaž in Špela spoznala, potem pa mi je Tomaž dovolil, da v Budvi ostanem do osme ure zvečer. Ker poznam tudi nekaj Špelinih sošolcev, smo se skupaj najprej zabavali na plaži in zaplesali, potem pa sem z njimi odšla v njihov hotel. Teh pet ur je prehitro minilo, ampak sem bila vseeno hvaležna, da sem sploh imela možnost, da jo vidim. Lepši zaključek 11-dnevnega potovanja si ne bi mogla želeti.

Zelo sem vesela in hvaležna za to izkušnjo, hkrati pa tudi odločena, da se čim večkrat odpravim na potovanje. Po mojem mnenju te potovanja izpopolnjujejo in zaradi njih osebnostno rasteš, ker spoznaš toliko različnih ljudi, kultur, običajev in način življenja drugod po svetu. Uživaš lahko v vsakem trenutku in si hvaležen za to kar imaš doma. Naučiš se, da ni nujno pravilno le to, na kar smo navajeni, ampak da obstaja veliko drugih, popolnoma drugačnih načinov, ki nam določeni stvari lahko tudi olajšajo. Zato se naučimo sprejemati in spoštovati tudi drugačnost. Sicer pa je težko takšne stvari opisati z besedami, ker jih lahko razumeš šele takrat, ko to doživiš na svoji koži! ?